Otroci so uprizorili svojo opero
Primož Soban, Mladina, 17. 4. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Otroci so uprizorili svojo opero
Oddelek za glasbeno vzgojo pri Pionirskem domu v Ljubljani je te dni izvedel otroško opero angleškega skladatelja Benjamina Brittna »Uprizorili bomo opero«. Delo je namenjeno sicer bolj otrokom in zato na tem mestu ne bi kazalo govoriti o njem, če se ne bi ob tej priložnosti znova pojavil problem odnosa današnje mladine do glasbe in s tem v zvezi problem same glasbene vzgoje.
Oddelek za glasbeno vzgojo pri PD je ena od tistih ustanov, ki si prizadevajo reševati ta problem. Z izvedbo Brittnove opere je počastil 20-letnico osvoboditve in obletnico rojstva Borisa Kidriča. Delo je uvrščeno v abonma Mladinskega gledališča, prav tako pa tudi v program društva Glasbena mladina. »Uprizorili bomo opero« je prvo večje delo v izvedbi PD, pri čemer je le-ta želel, naj bi bila to tudi spodbuda za domače komponiste, da bi se lotili mladinske opere.
»Uprizorili bomo opero« so pripravili prevajalec Jože Humer, dirigent Brane Demšar, režiser Marjan Belina, kostumograf Saša Pavlič in vodja zbora Avrelija Lesjak. Izvedli so jo otroci solisti in naši priznani operni solisti Bogdana Stritar, Nada Vidmar, Sonja Hočevar, Jože Stabej in Marcel Ostaševski.
Vodjo oddelka za glasbeno vzgojo pri PD prof. Janeza Bitenca sem zaprosil, naj pove nekaj besed o pripravah za predstavo. »S študijem smo pričeli že meseca novembra«, je dejal prof. Bitenc. »Sprva je šlo bolj počasi; imeli smo težave s prostorom, ovira pa nam je bila tudi prezaposlenost starejših sodelavcev, predvsem opernih solistov. Režiser je imel v začetku veliko dela, da je mlade, neizkušene igralce, sploh sprostil in navadil na oder. Vendar pa je med polletnim študijem nastala ena sama velika družina, v kateri so se vsi dobro razumeli (ko sta zaradi težav s prostorom odpadli dve vaji, so se mi otroci pritoževali, češ da čutijo neko praznino). Zato ni čudno, če so celo starejši, rutinirani pevci, priznali, da se ob otrocih prijetno sprostijo. Navdušenje se vse do premiere ni poleglo. Tudi glasba, ki ima nekaj modernih potez, otrok ni motila in so se z orkestrom nepričakovano dobro ujeli.«
»Uprizorili bomo opero« ima dva dela. Prvi je dramski in je bolj uvod, v katerem skladatelj in libretist prikažeta nastanek opere. Otroci pridejo na misel, da bi se igrali opero. Po mnogih težavah jim opero res uspe pripraviti. Drugi del, ki je prava opera, pripoveduje zgodbo o ubogem dimnikarčku, ki ga hudobna dimnikarja zapreta v kamin, od koder ga rešijo otroci in ga nato odpeljejo s seboj.
Predstava je uspela v vseh pogledih. Režiser je svojo vse prej kot lahko nalogo opravil odlično. Edina majhna pomanjkljivost (mogoče je to krivda prevajalca) je bila v tem, da osebe nastopajo z originalnimi angleškimi imeni, kar je verjetno povzročilo kakšno nejasnost, temu pa bi se lahko s poslovenjenjem vsekakor brez škode ognili.
Avtor opere, Benjamin Britten, je v Angliji izredno priljubljen, s svojo prikupno glasbo pa je osvojil tudi naše mlade izvajalce. Tako je izvedba opere po glasbeni plati izredno uspela. Govoriti o kvalitetah naših opernih prvakov na tem mestu je skoraj odveč, vsekakor sta izstopala dva sijajna deška glasova (Slovenci torej še vedno znamo lepo peti!). Predstavo je spremljal orkester, ki je bil sestavljen čisto »ad hoc« (pravzaprav le godalni kvartet, klavir štiriročno in tolkala), vendar je uspešno opravil mestoma kar zahtevno nalogo. Dirigentu gre vsa pohvala za nadvse uspelo glasbeno pripravo. Posebno mesto v operi ima zbor, ki predstavlja občinstvo in med predstavo sodeluje z dogajanjem na odru. Svojo komentatorsko vlogo je zbor dobro opravil, saj mu razen nekaterih intonančnih nečistoč ni ničesar očitati, za kar gre seveda vse priznanje zborovodji.
Mlado občinstvo v dvorani je bilo sprva še malce nemirno, med opero samo pa je postajalo vse bolj navdušeno, tako da na koncu izvajalcev kratkomalo ni pustilo z odra. Pogovarjal sem se z enim od mladih poslušalcev, ki je bil že med odmorom pred opero ves nestrpen in je komaj čakal začetka. 10 letni Jože iz Mokronoga je vstal že ob pol petih zjutraj, pa mu ni bilo zato prav nič žal. Vse skupaj mu je bilo na moč všeč, posebno operni del. Glasba mu je zelo ugajala (dokaz, da lahko tudi modernejša glasba prepriča otroško uho) in je nasploh izjavil, da »nima nobene kritike«. Povedal je, da bi rad opero še enkrat slišal in da si še želi podobnih prireditev.
Po koncu predstave sem vprašal za »mnenje« še malega Martina Lumbarja, ki je pel dimnikarčka. Tudi njemu je operni del bolj pri srcu. Martin je namreč član radijskega zborčka in mu je petje malenkost, imel pa je nekaj težav, predno se je sprostil kot igralec. Na vprašanje, kaj mu je bilo od predstave kot celote najbolj všeč, je izjavil, da mu je »tako na splošno najbolj všeč tovariš režiser« (le-temu je torej to zagotovilo, da je pri svojem delu prav ravnal).
Kot sem že omenil, je predstava namenjena predvsem »mlajši« mladini in zato sama po sebi niti ne sodi v naš okvir, vendar pa je primer, kako približati glasbeno umetnost mlademu človeku. Problem glasbene vzgoje, tako najširše, kot ozko strokovne, postaja spričo današnjih razmer vedno bolj pereč. Dejstvo je, da pojenjuje zanimanje mladine za glasbo in da se naše koncertne dvorane praznijo. Ta je mnogo resnejši, kot se zdi na prvi pogled, zato bi kazalo o njem še spregovoriti.
PRIMOŽ SOBAN
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Refleksija in publicistika Opera
- People
- Brane Demšar Jože Humer Jože Stabej Marjan Belina Janez Bitenc Saša Pavlič Benjamin Britten Sonja Hočevar
- Producers
- Slovensko mladinsko gledališče
- Archival material identifier
- 1965-04-3701-3800_3717