Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Informacija ne pričevanje

Borut Trekman, Ljubljanski dnevnik, 16. 4. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Informacija ne pričevanje Sarajevski Festival malih odrov je sicer končan, nagrade so razdeljene, preostane pa nam še malo zaključne bilance, črto, če potegnemo pod vsemi posameznimi uprizoritvami. Ker se ta bilanca ujema tudi s tistim delom, ki ga je opravljala žirija, bo zato treba nekolikanj kritično pretresti tudi njene odločitve, ki se zde spremljevalcu vsega sarajevskega festivalskega dogajanja več kot čudne. Močno namreč dvomim, da so zaslužile nagrade za najboljšo uprizoritev vse tri nagrajene predstave, zagrebška Budilka (no, edina ta je zares upravičena, saj se je izkazalo, da je stilno, igralsko in režijsko mnogo mnogo boljša od beograjske, ki so jo v režiji Ljubomira Draškića izvedli člani Jugoslovanskega dramskega gledališča), češka parodija Hamlet IV (ko smo o nji prebirali navdušene kritike Sarajevčanov, porojene iz nepoznavanja gledališča, smo se zelo prisrčno zabavali) in pa sarajevska Zgodba o vojaku. Zares mi je nerazumljivo, kako je žirija mogla popolnoma obiti najpomembnejše umetniško doživetje festivala, večer dveh Beckettovih kratkih dram. O, lepi dnevi in Poslednji trak. Če kdo trdi, da da so si vse tri nagrajene predstave kvalitetno enakovredne, mu tega res ne moremo verjeti; če pa to ni bil razlog za to, da so bile podeljene kar tri nagrade za najboljšo uprizoritev (in edinole to bi lahko bil razlog), potem pač ne vidim, čemu je bilo to potrebno? Isto velja tudi za obe nagradi, ki sta bili podeljeni za igralske stvaritve: saj je res, da je bil Slobodan Perović v beograjski uprizoritvi Albeejeve drame Kdo se boji Virginije Woolf relativno še najboljši, vendar je bila Součkova poustvaritev iste vloge v ljubljanski uprizoritvi mnogo izrazitejša in bolj v skladu z Albeejevim principom dramuturgije. Da je dobil nagrado za vlogo Krapa v Poslednjem traku Sven Lasta, se mi zdi še najboljša odločitev žirije, kajti Lasta je to nagrado s svojo do potankosti izdelano igro in z osnovnim formalnim izhodiščem vloge res zaslužil priznanje. A kako je žirija mogla obiti kreacijo Štefke Drolčeve v Beckettovih Lepih dnevih, ki je navdušila tako publiko (kljub skoraj popolnemu nerazumevanju slo-venščine, ki so ga poudarjale izjave v festivalskem biltenu)? Če si je poleg Svena Laste zaslužil še kdo nagrado za izjemno igralsko interpretacijo, je bila to prav gotovo Štefka Drolčeva. In če so že bile podeljene tri nagrade za najboljšo uprizoritev, kako to, da sta bili podeljeni zgolj dve za igralske stvaritve? In kako to, da ni bila nagrajena nobena kreacija iz teh treh nagrajenih predstav? Da sklenem: razdelitev nagrad je bila nekje logičen zaključek letošnjega Festivala malih odrov v Sarajevu. Tudi letošnji festival (prav tako kot lanski) ni izpolnil svoje naloge: da prikaže in uveljavi vse bogate izrazne možnosti, ki jih ima komorno uprizarjanje na majhnem odru. Namesto tega je festival letos skušal stimulirati satiro; čeprav je ta stimulacija vredna pohvale, pi se mi vendarle zdi korak vstran od namena festivala, še posebej zato, ker je bilo zelo malo dobrih satiričnih tekstov in še manj dobrih uprizoritev le-teh. Tako je imel festival dosti bolj informativen značaj, ko da bi bil pričevanje o nadaljnjem bogatenju izraznih možnosti v igranju in uprizarjanju na malem odru v naši državi. In ta ugotovitev je edina možna ob retrospektivnem pregledu vsega dosedanjega festivalskega dogajanja. Borut Trekman

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.