Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

„Veliki slovenski pasijon“ v Trstu

Drago Košmrlj, Delo, 20. 4. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
„Veliki slovenski pasijon“ v Trstu OD NAŠEGA STALNEGA DOPISNIKA Slovensko gledališče v Trstu, ki je v novem kulturnem domu dobilo svojo ustrezno streho, se je minuli teden pojavilo pred občinstvom že s šesto letošnjo premiero. Z namenom, da v izbiri slovenskih dramskih del seže prav na začetke naše dramske ustvarjalnosti, se je vodstvo gledališča odločilo, da postavi na oder najstarejši slovenski dramski tekst, Škofjeloški pasijon, ki ga je v dvajsetih letih osemnajstega stoletja napisal kapucin o. Romuald. Priredbo in režijo tega dramskega spomenika je vodstvo gledališča zaupalo prof. Mirku Mahniču iz Ljubljane. Ker sam pasijon ne bi zadostoval za celovečerno predstavo, so mu dodali še dve igri »Soldaški mizerere« in »Kmečki rekvijem«, ki ju je po motivih slovenske ljudske pesmi napisal Mirko Mahnič. Tako je nastala svojevrstna trilogija, zajeta pod skupnim naslovom »Veliki slovenski pasijon«. Slovensko gledališče v Trstu je z uprizoritvijo teh del zaznamovalo nov viden umetniški uspeh. V »Soldaškem mizereru«, ki je pravzaprav dramska povezava ljudskih pesmi o »tem nesrečnem vojaškem stanu«, je na odru z umetniško silo ljudskega genija zaživela tragika slovenskega ljudstva, ki je moralo dolgo zgodovino vse do dni zadnje vojne pošiljati svoje sinove na mnogotera bojišča, bojevat se za cesarja, ki je jemal »pobče stare komaj osemnajst let« in jih pošiljal v smrtni boj. Drugo dramsko delo »Kmečki rekvijem« je prav tako preprosta, pa toliko bolj pretresljiva in visoka izpoved o veliki skrivnosti človekovega življenja in smrti. Tudi to delo je v dobršni meri zasnovano na slovenski ljudski pesmi, sestavljeno je iz verzov, ki so, kot pravi avtor, »iz ljudskega srca in od zmeraj za zmeraj«. Iz takih verzov je avtor stkal dramsko podobo sle po življenju in neizogibnosti smrti. V njej je v vsej preprostosti prikazana visoka ljudska filozofija, ki izraža spoznanje o večnem presnavljanju življenja in smrti. Mati izpove v grobu svojemu sinu, ki mu je smrt pretrgala življenje na vrhuncu njegovih moči in se ne more še v grobu spoprijazniti s to neusmiljeno resnico: Človek je kakor jablana, drevo odmre, toda poprej rodi sad in v tem sadu živi vekomaj. Tržaška uprizoritev škofjeloškega spomenika sodi med prve upodobitve tega dela na gledališkem odru. Njen čar je bil v prav tako ljudskem pojmovanju Kristusovega trpljenja, k čemur je pripomoglo tudi dejstvo, da je bilo delo izvajano v jeziku tedanjega časa. Rafaelova upodobitev posameznih scen, še posebej zadnje, križanja, je samo še bolj povzdignila celotno delo. Režiser Mirko Mahnič je opravil svojo vse prej kot lahko nalogo z velikim občutkom in podal tako stilsko izčiščeno upodobitev trilogije, da se je njegova uprizoritev povzpela med pomembne dosežke prizadevnega ansambla Slovenskega gledališča v Trstu. Vsi igralci, nekateri izmed njih so se v teku večera pojavili kar v nekaj različnih vlogah, so svojo nalogo opravili z veliko mero ljubezni in prizadevnosti. Prav vsi, stalni člani in zunanji gostje amaterji, so se pod režiserjevo roko stopili v ubran in presenetljivo skladen ansambel. Morda ni odveč ob tej priložnosti ugotoviti še eno dejstvo, ki nikakor ni brez pomena za kulturno uveljavitev Slovenskega gledališča v Trstu in z njim vred vse manjšine, za katero pomeni gledališče prav gotovo najvišji doseg njene kulturne prizadevnosti in dejavnosti. Ena pomembnih plati uprizoritve »Velikega slovenskega pasijona« je namreč tudi ta, da je z njo gledališče — hkrati seveda tudi naša manjšina — doseglo nov korak v prebija­nju »gluhe sobe«, v katero naj bi po želji določenih krogov na Tržaškem bilo zaprto kulturno življenje slovenske manjšine v Italiji. Dejstvo pa je, da je kvalitetna predstava pasijona privabila tudi vrsto predstavnikov italijanskega kulturnega in političnega življenja iz Trsta in dežele Furlanije-Julijske krajine pa še čez. Predstavo so si med drugimi ogledali deželni tajnik socialno-demokratske stranke Giorgio Cesare, tajnik pokrajinskega odbora krščansko demokratske stranke Guido Botteri in drugi predstavniki, kar se je zgodilo prvič v zgodovini Slovenskega gledališča v Trstu. Da predstava ni ostala brez odmeva tudi v italijanskih kulturnih krogih, pa priča dejstvo, da so nanjo prišli skoraj vsi predstavniki italijanskega gledališča v Trstu, iz Benetk je prispel direktor beneškega gledališkega festivala Dorigo pa tudi znani italijanski dramatik in igralec Dario Fo, ki je v tistih dneh nastopal s svojo gledališko skupino v Trstu. Vsi so se zelo pohvalno izrazili o delu Slovenskega gledališča. DRAGO KOŠMRLJ

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.