Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Gledališče pikrih bodic na okupatorja

Božo Podkrajšek, Večer, 15. 5. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Gledališče pikrih bodic na okupatorja OD JESENI 1941 DO POMLADI 1942 JE DELOVALO V OKUPIRANI LJUBLJANI GLEDALIŠČE SCENA, KJER SO PADALE ZAFRKLJIVE BODICE NA RAČUN ITALIJANSKEGA OKUPATORJA. ČLANI TEGA GLEDALIŠČA SO BILI VEČINOMA MARIBORSKI IGRALCI IN SODELAVCI TOTEGA LISTA, KI SO SE PRED NEMCI UMAKNILI V LJUBLJANO. Po Ljubljani so se tedaj sprehajali obriljantinirani Italijani. Neznosno, v slabem pomenu besede po frizersko«, so smrdeli predvsem oficirji, ki so si na debelo mazali svetleče se mazilo na lase. Kvesturini so opravljali svoje delo: zapirali so iz dneva v dan vse več zavednih Slovencev. In tedaj se je rodila želja, da bi skozi cenzuro pretihotapili kar bi se dalo več pikrih bodic na okupatorja, s čimer bi naj morala med Slovenci rastla. Na domu me je obiskal zvesti sodelavec Totega lista Tone Cufar in mi sporočil željo, naj bi ustanovili veselo sceno s tendenco smešenja okupatorjev. Zbrali smo mariborske gledališčnike, ki so pribežali v Ljubljano, in sodelavce Totega lista, nato pa še nekatere druge. Uradni protektorat nad novim gledališčem pa je prevzelo tedanje Društvo dramskih igralcev v Ljubljani. Dvorana je imela 370 sedežev in nekaj stojišč. Začeli smo z Veselo sceno. Nov spored smo pripravili skoraj vsakih 14 dni. Prve sporede je režiral Vladimir Skrbinšek, naslednje pa Edo Verdonik. Poleg Skrbinška in Verdonika se je ansamblu takoj pridružil Frane Milčinski-Ježek iz Ljubljane, z njim pa tudi cela vrsta mariborskih gledališčnikov: Branka Rasbergerjeva, Zlatko Zei, Pavle Kovič in njegova žena, Vera Kovařeva, nato pa še Danilo Gorinšek in njegova žena, Pavle Rasberger, Rado Nakerst, Ema Starčeva, Milan Košič, Angel Jare in še nekateri. Na posredovanje režiserja Bojana Stupice smo dobili iz Splita še Ljubišo Jovanovića, ki je pred ustaši pobegnil iz Zagreba v Split. PISCI TEKSTOV Svoje tekste si je pisal Ježek sam. Skeče je večinoma adaptiral in na novo pisal nekdanji zvesti sodelavec Totega lista Emil Smasek. Tudi več spevoiger je napravil. Kasneje je prispeval tekste tudi Danilo Gorinšek, pa tudi sam sem moral napisati marsikaj. Med pisci lahko omenim tudi Cvetka Golarja. Lepo število skečev smo v adaptaciji dobili iz Zagreba od igralca Grünhutta, ki je vodil pred vojno v Zagrebu znano satirično gledališče Grabancijaši. ORKESTRALNI SEPTET Številne glasbene točke, ki jih je občinstvo lepo sprejelo, je spremljal septet v sestavi: M. Rijavec (klavir), Bojan Adamič (trobenta), Dušan Veble (tenor saksofon), Miloš Ziherl (alt saksofon in harmonika), Leo Ponikvar (kitara), Vlado Golob (boben) in Samo Hubad (bas). CENZURA Na cenzurnem uradu so imeli Italijani človeka, ki je dobro obvladal slovenščino. Že pri prvem pregledu tekstov nam je zabičal, da ne smemo udarjati po osi Rim-Berlin. Zato je bil začetek prvega sporeda v Veseli sceni takle: igralec je prišel na oder in se z roko nečesa otepal, kar mu je obletavalo glavo. Vprašal sem ga, kaj ga obletava in po čem tolče. Ni ne muha ne komar ne brencelj ne čebela, je dejal. »Pa menda ni osa?« sem pripomnil. »Prav osa bo,« mi je odgovoril. Tedaj pa sem mu zaskrbljeno rekel: »Pazi, človek, po osi tolči je danes v Ljubljani prepovedano!« Nič kaj všeč niso bili cenzuri tudi Ježkovi kupleti. Posebno nevarna je bila zaključna kitica, ko je zapel: Rad bi pel še dosti take plaže, oprostite, pa mi res ne kaže. Razumeli boste to zagato (pokazal je z roko proti garderobi): anche io sono occupato. V enem izmed sporedov si je Ježek napravil odlično točko, v kateri je bila ta točka, Ježka zvečer ni bilo v garderobo. Tisti dan so ga na Vrhniki aretirali na ilegalnem sestanku. Nasproti našega gledališča so bili sodni zapori in tu in tam smo videli Ježka za zamreženim oknom, kjer je čakal na sodbo. SCENA Scena leatori nastonainenodeianki Vse same Panle Kenič na lestvi). Vida Emil Smasek (s sliko v rokah), Anton Potušek (desno), Branka Rasbergerjeva (v sredini). Komčena (desno). MEŠANI ODRSKI ANSAMBEL bi se dalo več pikrih na okupatorja, s čimer bi naj morala med Slovenci rastla. Na domu me je obiskal zvesti sodelavec Totega lista Tone Cufar in mi sporočil željo, naj bi ustanovili veselo sceno s tendenco smešenja okupatorjev. Zbrali smo mariborske gledališčnike, ki so pribežali v Ljubljano, in sodelavce Totega lista, nato pa še nekatere druge. Uradni protektorat nad novim gledališčem pa je prevzelo tedanje Društvo dramskih igralcev v Ljubljani. Dvorana je imela 370 sedežev in nekaj stojišč. Začeli smo z Veselo sceno. Nov spored smo pripravili skoraj vsakih 14 dni. Prve sporede je režiral Vladimir Skrbinšek, naslednje pa Edo Verdonik. V enem izmed sporedov si je Ježek napravil odlično točko, ki so jo kmalu cenzorji zelo skrajšali. Nastopil je v vlogi preprostega fanta z dekletom, ki ga je igrala Vera Kovařeva. Na Adamičevo melodijo so si sledile v zaporedju slike, ki so prikazovale pomanjkanje kruha med okupacijo, bombardiranje nezaščitenih mest, požiganje vasi itd. V zadnji sliki pa je Ježek pel svoje besedilo za zamreženim oknom v ječi. Bil je to nekakšen song s ponavljajočim se besedilom: Kako lepo živeti je na svetu, če žarek sonca sije nam z neba. Kako lepo živeti je na svetu, če sen o sreči bdi nam v dnu srca. Takrat so namreč naši fantje že šli v hribe, številni so zapuščali svoje domove in prijeli za puško. SLOVENSKE NARODNE POPEVKE Zelo priljubljene so bile pri občinstvu spevoigre, sestavljene iz narodnih viž. Tem smo seveda besedila ustrezno spremenili. Kmečko mladenko je v teh spevoigrah igrala Vera Kovařeva. Uprizorili smo Večer na vasi, Pod lipco zeleno, Na planincah in druge. S početka so igralci nastopali v spevoigrah v narodnih nošah. Cenzura nam jih je prepovedala. Nato so nastopali v navadnih kmečkih oblekah, na prsih pa so imeli pripete šopke z belimi, modrimi in rdečimi cvetlicami. Tudi te nam je cenzura prepovedala. Da bi naše barve ohranili na odru, smo pri spevoigrah pošiljali iz reflektorjev na oder menjaje se belo, modro, rdeče svetlobne žarke. »NE PLOSKAJTE!« Pri spevoigri Na planincah, ki smo jo imeli na sporedu oktobra meseca 1941, sem moral v vlogi napovedovalca pri predstavah prekiniti dogajanje na odru in prositi publiko, naj bi preveč ne ploskala. Opozarjala je namreč s ploskanjem cenzuro na nevarna mesta v besedilu. Spevoigra je prikazovala naše planšarje na planinah, kamor je zašel mestni gizdalin, tujec. (Mišljen je bil, seve, okupator). Prilizoval se je slovenskemu dekletu na planši; ona ga je zavračala in planšarji so ga napodili spet v dolino. Odpravili smo sceno, v kateri je bilo besedilo spremenjeno takole: Mi smo fantje, smo vsi pastirji, vsi v planince pojdemo. Takrat so namreč naši fantje že šli v hribe, številni so zapuščali svoje domove in prijeli za puško. NEVAREN MORITAT V enem izmed sporedov je Ježek opeval modo obuval, vse od matere Eve pa naprej. Bil je to moritat, ki so ga spremljale velike slike z nazornim prikazovanjem razvoja obutve. Besedilo je bilo nedolžno, vendar so nam zaradi te točke hoteli zapreti gledališče in me klicali na visoki komisariat na zagovor. Zakaj? Izkoristil sem znano melodijo ponarodele pesmi, ki poje o dveh nesrečnih Italijanih, ki sta bila sred' ljubljanskega polja peljana na gauge. Občinstvo se je silovito muzalo v dvorani, saj je brž pogruntalo, kam pes taco moli. Kar štirje smo šli na komisariat reševat zadevo. Poleg mene so šli še dr. Maks Snuderl, Rudolf Golouh in Vladimir Skrbinšek. Dokazali smo, da je melodija iz Offenbachove operete Orfej v podzemlju, besedilo pa da je natisnjeno v knjižici, ki je bila tedaj v Ljubljani v prodaji v vseh prodajalnah knjig. Predvajanje točke so nam spet dovolili, le melodijo so nam prepovedali. Bojan Adamič je kar mimogrede skomponiral novo. KONEC VESELE SCENE SPOMLADI 1942 Okupator je postajal v Ljubljani vse bolj nasilen. Ljudi so zapirali, obsojali, pošiljali v internacijo. Do smeha ni bilo nikomur več. V zadnjih sporedih so nastopali samo še nekateri. Branko Rasbergerjevo je zamenjala Vera Remčeva. Ljubiša Jovanovića so v Ljubljani aretirali in ga izgnali nazaj v Split. Cenzura je bila vse bolj stroga in organizacija Dopolavoro se je hotela polastiti Vesele scene. Rajši kot to, smo jo razpustili. Igralci, ki so nastopali v Veseli sceni, so se vključili v ljubljansko Dramo. Mene pa so okupatori poslali na ogled sončne Italije, ki sem jo lahko občudoval iz taborišč Gonars in Renicci prek žičnih ovir vse do kapitulacije Italije. Božo Podkrajšek. Ježek v svoji legendarni maski, v kateri je nastopal v Veseli sceni.

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.