Pogovor z Erichom Kästnerjem
Bogdan Pogačnik, Delo, 16. 5. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Pogovor z Erichom Kästnerjem
»Saj to je pa Kästner,« je natančno zadel poštar na biciklu, ki sem ga po dolgem iskanju v zeleni vilski četrti Münchna vprašal, če mi lahko pove, kje bi bila Flemmingstrasse in tam številka 25.
Znanega nemškega pisatelja Ericha Kästnerja pa ni bilo doma. Vendar sem spoznal niti ne veliko hišico s stilnim pohištvom in modrikastimi in rožnatimi hortenzijami, ki so jih bile polne soba in veža in vrt. »Pomlad se je zakasnila, pa bi jo radi priklicali,« se je nasmehnila gospa Lothen, njegova žena in tajnica.
V luksuznem baru reprezentančnega hotela Kaiserhof me je Kastner počakal popoldne. Šarmanten starejši gospod, z gostimi obrvmi, na videz poln zdravja in od sonca ogorel. »Žal sem zadnje čase hudo bolan,« me je presenetil že v začetku razgovora. Kästner je eden od podpredsednikov mednarodnega PEN kluba, zato sem ga, razumljivo, povprašal, če bo naš častni gost prišel na kongres na Bled. Pa je odkimal: »Žal ne. Zelo rad bi prišel na Bled, toda že dve leti zaradi bolezni ne morem nikamor.«
Ne glede na to sva se pogovarjala o kongresnih témah. Največ je odvisno od tega, kdo in kaj bodo govorili. Stvari so ga zanimale, kaj hitro pa je napeljal pomenek na aktualno vprašanje povezovanja književnikov obeh Nemčij. »Če bo do tega prišlo tudi na Bledu, bo to zelo dobro. Že na konferenci izvršnega odbora PEN v Budimpešti so bili lani predstavniki iz Zvezne republike Nemčije in Nemške demokratične republike.«
Spomnil se je zgodovinskega kongresa PEN v Dubrovniku pred vojno, ko je obsodil Hitlerjev nacizem. »Nemški PEN je bil razpuščen in šele 1947 smo prišli Wichert, Bächer in jaz v Zürich, ponovnega vstopa, za kar se je zavzemal Thomas Mann. Dejansko je bil nemški PEN leta 1949 v Göttingenu s 25 člani spet obnovljen. V odnosu med vzhodno in zahodno polovico najprej ni bilo meja. Šele okrog leta 1950 so nas dejansko razdvojili. Nikoli nismo želeli, da bi imel PEN klub kako politično funkcijo ali da bi bil orodje politike. Toda zdaj so postali kontakti med vzhodnimi in zahodnonemškimi pisatelji spet pogostnejši in naša želja je, da bi se razvili še bolj.«
Na vprašanje, ali gleda na nemško literaturo kot na celoto, je prikimal.
»Na obeh straneh so dobri in slabi avtorji. Metoda industrijskega realizma verjetno ni prispevala k najboljšim rezultatom, toda tudi na zahodu se je pojavilo veliko nemogočih avtorjev. In danes stvari na vzhodu niso več takšne kot poprej; zdaj tudi tam prebirajo Kafko ali Joycea. Po drugi plati pa je imel nedavno pesnik Stephan Hermlin iz Vzhodne Nemčije zanimive diskusije pri nas.«
Prešla sva na vprašanje njegovega lastnega literarnega dela. »Trenutno nič večjega ne pišem; zaradi bolezni,« je priznal. »Seveda pa se vedno precej manjših člankov.« Zdi se mi, da je danes za svet smeh eden zelo važnih činiteljev.«
Iz mladosti sem se spomnil njegovih knjig. »Moja dela so bila pri vas v Jugoslaviji zelo prijazno prevedena,« je zadovoljno ugotovil in zatem pripovedoval, kako je prišlo do tega, da se je začel ukvarjati z mladinsko literaturo. »V Berlinu sem opazovalci pri »weltbühne«. Lastnik založbe Sigurd Jacob je umrl in vdova me je v želji, da bi spravili na trg kake tekste za otroke, vprašala, če se morda ne ukvarjam z mladinsko književnostjo. Tako so nastali »Emil in detektivi«. Zatem pa so se zvrstile še druge otroške knjige. Reči moram, da me je začelo pisanje za otroke posebej veseliti, ker sem spoznal, da prideš otrokom z dobro pripravljeno, a ne vsiljeno vodilno idejo lahko veliko bliže kot pa odraslim, ki so po večini skeptični.«
»Toda, ali niste skeptični tudi vi?« sem se oprijel njegove znane kritične skepse.
»Da, do ideologij na splošno sem vedno skeptičen. Nočem sicer ničesar obsojati ali kritizirati, a želim ostati individualist.«
Glede vpliva literature na družbeno življenje pa je nadaljeval: »Kolikšen je ta vpliv in v katero smer deluje, ne ve točno nihče. Da pa tak vpliv je, je povsem gotovo.«
V novejšem času je Kästner napisal oziroma zbral že več antologij. »Doslej sem jih zaključil štiri in pripravljam peto. Vse te antologije so pa bolj zborniki vesele narave, humorja, anekdot, komike...
Ko sva načela vprašanje prevajanja v književnosti, kar je tudi ena izmed tém blejskega kongresa, je menil, da se pri prevajanju, zlasti v poeziji, marsikaj izgubi. Vendar je pa po njegovem boljši tudi ne povsem ustrezen prevod kot nerazumljiv izvirnik.
Ob koncu, ko sva se znova dotaknila bližajočega se svetovnega kongresa pisateljev na Bledu, je v zvezi z Millerjevo kandidaturo sklenil: »Mislim, da bo zelo dobro, če bo Miller predsednik, zlasti, če si bo vzel za to čas.«
BOGDAN POGAČNIK
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Refleksija in publicistika
- Archival material identifier
- 1965-05-3901-4000_3695