Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Armand Salacrou: Noči jeze

Vasja Predan, Ljubljanski dnevnik, 24. 5. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
GOSTOVANJE GLEDALIŠČA »CARLO VADI« IZ PESARA Armand Salacrou: Noči jeze Predsinočnjim je imelo Mestno gledališče ljubljansko v gosteh nepoklicni Piccolo teatro »Carlo Vadi« iz Pesare, tedaj iz italijanskega mesta, ki neguje z Ljubljano posebno prisrčne prijateljske stike. Gostje so našemu občinstvu predstavili Salacroujevo dramo Noči jeze, delo, ki v dramskem opusu tega klasika moderne dramatike, psihologa, družbenega kritika in moralista«, kot ga je svojčas označil F. Kalan, edino posega v čas odpora zoper nacistično okupacijo. Na Slovenskem je to dramo pred leti igralo Prešernovo gledališče Kranju. Salacrou je tudi v tem tekstu ostal zvest sebi in svojim idejnim, etičnim nazorom. Z nenavadno miselno predirnostjo razčlenjuje v Nočeh jeze problem izdajstva in moralne dileme, ki iz njega izvirajo. V konfliktu teh trenj se znajdejo meščanski protagonisti, torej junaki, ki Salacroujevo literaturo skoz in skoz najbolj živo zanimajo, se v ostrih moralnih spopadih razgaljajo, lomijo in propadajo. Pronicljiva in hkrati zamotana psihologija značajev in ostro izbrušena konverzacija terjata tudi od poklicnih oblikovalcev Noči jeze kar največ kreativne zrelosti. Toliko bolj velja poudariti, da so gledališki amaterji iz Pesare to zahtevno nalogo zelo dostojno rešili. Režiserju Diegu Fiumaniju se sicer ni posrečilo, da bi odrsko dogajanje zlasti v prvem delu drame mizanscensko razgibal in ustvaril vzdušje tiste tesnobne napetosti, ki ga medčloveška trenja in odnosi v Nočeh jeze vsebujejo. Zato je ta del predstave zapuščal prej recitativno - koncertni vtis kot vtis dinamično pa dramatično zavretih situacij. Drugi del je to deloma popravil, vendar je režiserjeva slej ko prej poglavitna zasluga delo z igralci, točneje, oblikovanje njihovega govornega, konverzacijskega vživljanja v Salacroujeve junake. In igralci so to nalogo kar se da lepo, kultivirano rešili, zlasti če ne pozabimo, da so resnično samo ljubitelji, amaterji v gledališču. Domala vsi so se predstavili kot dobri govorci, čeprav je pri nekaterih zmagovala neposrednost in naravna sproščenost, pri drugih spet formalna izdelanost ali pri tretjih odrska rutina, ki priča, da niso bili prvič na gledaliških deskah. Predvsem po zaslugi takšne konverzacijske zavzetosti se je igralcem posrečilo dovolj zanimivo razkriti tudi notranjo vsebino likov, njihova čustvena prizadetost pa je v dogajanje vnašala nekaj tiste napetosti in razgibanosti, ki jo je režiser pojmoval preveč statično. Slednjič ne gre prezreti ustrezne in zlasti likovno ter tehnično iznajdljivo rešene scenografije G. B. Valentinija. Amatersko Malo gledališče iz Pesare je tako v celoti zapustilo ugoden vtis in ljubljansko občinstvo se je njegovim izvajalcem oddolžilo s prisrčnimi aplavzi. VASJA PREDAN

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.