Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Komedija neke tragedije

Marjan Javornik, Delo, 2. 6. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Komedija neke tragedije Uprizoritev komedije Franza Werfla »Jakobowsky in polkovnik« v MGL V počastitev dvajsetletnice osvoboditve je ljubljansko Mestno gledališče uprizorilo kot svojo deseto in s tem zadnjo premiero v tej sezoni komedijo Franca Werfla »Jacobowsky in polkovnik«. Še sredi vojne vihre napisana Werflova kronika bega ljudi iz okupirane Francije je očitno morala prispevati svoj davek čustveni in aktualistični angažiranosti človeka-umetnika, ki je stal na drugi strani barikad, zoper nacistične osvajalce (in nasilnike nad človeštvom sploh) ter je tej službi ponudil tudi svojo umetnost. Po dvajsetletni časovni oddaljenosti, že okupirani z drugačnimi čustvi in z novimi cilji, morda hitreje spregledamo njene romantizirane in idealizirane hibe, dramaturško naivnost posameznih situacij itd., nikakor pa ne bomo mogli mimo ugotovitve, da je v tej komediji postavljen spomenik preganjanemu človeškemu bitju, da je zapeta pristna himna vsemu človeškemu v družbenih in medsebojnih osebnih odnosih. Iskrena, človeško in umetniško prepričljiva himna, izražena v glavnem junaku Jacobowskem. Režiser Vladimir Skrbinšek očitno ni povsem zares pojmoval Werflovega podnaslova »komedija neke tragedije«. Bližal se mu je le kot simbolu, ironičnogrenki aluziji ter je v uprizoritvi ohranjal komedijsko le tam, kjer sta to odrska situacija ali besedilo nujno narekovala ter je iz njega izviral odrski kontrast. Uporabljal ga je le kot živo in občutljivo snov, kakor jo čuti pod svojimi oblikujočimi prsti veliki igralec, na trenutke, v nadrobnostih, ne pa v konceptu. A če je igralstvo tu ob vseh možnih pridržkih režiserju kazalo sprejemljivo pot, je bilo mnogo manj srečno v tem, da ga je povsem gledališko identificiralo z avtorjem. Ta identifikacija je Skrbinšku onemogočila kritično razmerje do raznih šibkosti Werflovega dramaturškega značaja in nadzor nad njim samim kot režiserjem. Le tako si lahko razlagam razne nerodno-naivne odrske situacije, kakršen je bil (povsem resno zaigran) prizor, ko polkovnika reši pred Nemci namišljena blaznost, kakršni so bili naturalistični odrski efekti ter ob njih docela neutemeljeni ekspresionistični detajli itd. V izrazito poudarjeni želji, da bi v realistični formi poetično izrazil avtorjevo idejo človečnosti, se je celo bal karikiranja nacistov, a je vendar toliko poetično in simbolno pridvignil posamezne prizore, da so prav zaradi tega zgubili svojo preprostost in čisti izraz. Občutek imam, da sta prav zaradi tega v sicer solidni uprizoritvi avtor in režiser povedala precej manj tistega, kar sta se namenila. Jacobowskega, ta osrednji, umetniško najdodelanejši Werflov lik v tem delu, lik, ki so vsi drugi samo ob njem in zaradi njega, je interpretiral mlad igralec, ki se ga spominjam z nekdanjih obiskov v mariborski Drami. Zdaj se je Zlatko Šugman kot lepa pridobitev za Mestno gledališče preselil v Ljubljano. Ostal je tak, kot sem ga obdržal v spominu: droban, liričen, v sleherni odrski situaciji prisoten in nikoli ne vsiljiv, pač pa prej zadržan v uporabi odrskih efektov. Tak je bil tudi njegov Jacobowsky, večni begunec Zid (človek sploh), dvignjen nad tla in brez korenin, pa vendar docela življenjsko in praktično zasidran v tem svetu, večni življenjski optimist, altruist, romantizirani, a vendarle preprosti simbol človeka. Njegovo nasprotje ali drugo polovico, polkovnika Szczerbinskega, je skušal upodobiti Janez Eržen. Morda ga je resnično zasnoval preveč kot nasprotje Jacobowskega in je bil v tem vzrok, da ga je celo utrujeno karikiral v njegovi zunanji pozi, pri tem pa spregledal, da je polkovnik pravzaprav edina dramska oseba v delu, če s tem razumemo, da ima v drami svoj izrazit razvoj. Iz dandyjevskega in donjuanskega viteškega kavalirja se namreč spremeni v človeka. Žal se Erženova oblikovalna sredstva tokrat niso zrasla z likom v živo odrsko kreacijo. Kar prepričevalno in lepo umerjeno pa je podoben razvoj nakazala Vera Perova v Marianne. Iz sladko romantične podeželske (prav nič pariškega ni bilo na njej) in malce histerične gospodičnice je postala realna, razsodna in ljubeča ženska in patriotka. V številnih spremljevalnih vlogah (med katerimi naj omenim le izrazito realistično oblikovanega Szabuniewicza Slavka Strnada) je nastopila večina ansambla, pomnoženega z nekaterimi gosti. MARJAN JAVORNIK

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.