Slovenska ali občinska kultura
Jože Snoj, Delo, 27. 5. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Slovenska ali občinska kultura
Mariborske kulturne ustanove in financiranje
Ko so v republiški skupščini poslanci razpravljali o letošnjem republiškem proračunu, se je konkretno ob vprašanju financiranja mariborskega SNG sprožila razprava, značilna za sedanje obdobje, ko so proračunske dolžnosti prešle z nekdanjih okrajev na občine. Ena plat razprave je zatrjevala, da so mariborske občine pri delitvi sredstev dobile tudi tisti denar, ki ga je prej okraj dajal za kulturne ustanove, torej tudi mariborsko SNG, oziroma da je ta denar ostal v občinah, druga skupina razpravljavcev pa je bila mnenja, da občine teh sredstev niso dobile in da bi zato morala pri financiranju osrednjih mariborskih ustanov, konkretno SNG, sodelovati tudi republika. Razprava je sklenila, da bi bilo treba obe trditvi podrobneje proučiti ter se hkrati načelno odločiti, katere kulturne ustanove oziroma dejavnosti sodijo med osrednja nacionalna kulturna središča in katere ustvarja kulturno raven vsega naroda. Pokrajinska porazdelitev prebivalstva gotovo ni nekaj statičnega in če vzamemo samo en primer mladi intelektualci, ki se iz teh krajev zgrinjajo v Maribor, bi morali po kvalitetna kulturna in umetniška doživetja naprej v Ljubljano, ko bi v svojem mestu našli samo ustanove na »občinski« ravni. Seveda pa takega posrednega vplivanja kulturnih središč, o katerem v razviti kulturni srenji naroda ne bi smeli niti za hip dvomiti, ni mogoče mehanično meriti in izmeriti ter šele na podlagi tega premišljati, ali so vredna skrbi skupnosti ali ne. Toda kako prepričati kak kraj, ki že ima kar je samo po sebi pohvalno svojo amatersko gledališko skupino, svoj občinski muzej, morebiti svojo galerijo itd., da je tam v oddaljenem mestu še eno gledališče, še en muzej ali galerija ali karsibodi, kar je v širšem in višjem kulturnem pomenu tudi njihovo in za kar je treba dajati denarna sredstva. Kako prepričati, dokler gre v tako bistvenih stvareh, kot so kulturne, še zmeraj samo za prepričevanje in ne za zakonito določene dolžnosti. Tudi ko bi te dolžnosti končno zakonsko obveljale, pa bi se pojavilo vprašanje njih konkretne realizacije, saj je kot pravijo od petnajstih občin bivšega mariborskega okraja kar enajst dotiranih.
Ko smo se pred dnevi zglasili na mariborskem mestnem svetu, nam je Stane Kuštrin, svetovalec za področje družbenih služb pri tem organu, na kratko orisal letošnji položaj na področju financiranja mariborskih kulturnih ustanov. Z le-tem smo namreč želeli uvodoma oziroma prvenstveno seznaniti, ker je ob načelnih razpravah, ki so se že sprožile in ki se bodo gotovo še nadaljevale predvsem od dejanskega stanja odvisno kulturno življenje tega dela Slovenije.
Poglavitni posledici odprave okraja sta glede na kulturne ustanove predvsem dve: kulturne ustanove so izgubile enotnega ustanovitelja in prešle pod vrsto soustanoviteljev, zaradi česar so izgubile tudi enotnega financerja in postale odvisne od vrste financerjev. Razen zavoda za spomeniško varstvo, ki je po treh letih prizadevanj sklenil z občinami bivšega okraja pogodbe za medobčinsko financiranje, študijske knjižnice, ki je v sklopu združenja visokošolskih zavodov prešla pod republiško proračunsko skrbstvo, ter pokrajinskega arhiva, ki sklepa občasne pogodbe za urejanje posameznih občinskih arhivov, so vse ostale kulturne ustanove v Mariboru ostale na ramah treh mestnih občin oziroma mestnega sveta.
Posebno ob primeru mariborskega SNG, pa tudi filharmonije in pokrajinskega muzeja ter muzeja NOB se sedaj zastavlja vprašanje, ali opravljajo te ustanove svoje delo le za mestno območje ali pa je pomen njihovega delovanja toliko širok, da bi ga brez škode za nacionalno kulturo v tem delu Slovenije ne mogli pogrešati. Z drugimi besedami: v ozračju mariborskih kulturniških razprav je diskusijsko morda prenapeto, a v bistvu resneje urejeno vprašanje, kaj je slovenska in kaj občinska kultura.
Medtem ko nalaga zakon občinam dolžnost, da poskrbe recimo za spomeniško varstvo, da imajo urejene arhive itd., kar vse pospešuje sklepanje medobčinskih pogodb s centralnimi ustanovami te vrste, pa v primeru gledališča, muzejev, galerij itd. ni veliko takega, kar bi vzpodbujalo k zavesti o širši, medobčinski, področni potrebnosti teh ustanov. Samo gostovanji, ki so mimo tega povezana z velikimi stroški, odvisna od primernih dvoran ter drugih nepogrešljivih pogojev, je nemogoče vzbuditi neposreden interes občin za obstoj in delovanje gledališke hiše v oddaljenem Mariboru. In vendar sega vpliv takega kulturnega središča posredno prav do obrobij njegovega območja ter konec koncev so na skrbi skupnosti ali ne. Toda kako prepričati kak kraj, ki že ima kar je samo po sebi pohvalno svojo amatersko gledališko skupino, svoj občinski muzej, morebiti svojo galerijo itd., da je tam v oddaljenem mestu še eno gledališče, še en muzej ali galerija ali karsibodi, kar je v širšem in višjem kulturnem pomenu tudi njihovo in za kar je treba dajati denarna sredstva. Kako prepričati, dokler gre v tako bistvenih stvareh, kot so kulturne, še zmeraj samo za prepričevanje in ne za zakonito določene dolžnosti. Tudi ko bi te dolžnosti končno zakonsko obveljale, pa bi se pojavilo vprašanje njih konkretne realizacije, saj je kot pravijo od petnajstih občin bivšega mariborskega okraja kar enajst dotiranih.
Ob vsem povedanem ni težko verjeti mariborskim kulturnim delavcem, ki zatrjujejo, da splošna raven mariborskega kulturnega in umetniškega delovanja ne more rasti. Ustvarjalci, recimo, odhajajo drugam, na delovna mesta z boljšimi življenjskimi pogoji, in to najbolj perspektivni ustvarjalci. Vzemimo primer gledališča. Za letos bi potrebovali 370 milijonov dinarjev sredstev. Mestni svet oziroma tri mariborske občine mu bodo lahko zagotovile samo 309 milijonov, 23 milijonov dinarjev pa bo imelo lastne realizacije. Z nezadostnimi sredstvi tudi ustreznega korigiranja osebnih dohodkov ne bo mogoče opravljati. Čeprav so se lani le-ti povečali za 40 odstotkov, je namreč res, da je bila osnova izredno nizka. V začetku lanskega leta je bila povprečna mesečna plača med uslužbenci tako imenovane tehnike 42.000, v drami 50.000-52.000 in v operi 55.000-60.000 dinarjev. Vsakršen konstantnosti umetniškega osebja to gotovo ni v prid, kaj šele izpeljavanju umetniškega programa z njim.
Z nezadostnimi sredstvi se tudi druge kulturne ustanove bodo letos morale sprijazniti v Mariboru, ki jih financira mestni svet. Muzej NOB je planiral za leto 1965 20 milijonov (dobil jih bo 17), pokrajinski arhiv 17 (dobil jih bo ca. 20), pokrajinski muzej 25 (dobil jih bo 15), umetnostna galerija 19 (dobila jih bo 15,8), zveza kulturnih delavcev 10,7 (dobila jih bo 7). Koncertna poslovalnica bo sedem milijonov planiranih sredstev realizirala sama, 700 tisoč pa ji bo dal mestni svet, tudi zavodu za spomeniško varstvo bodo mestne občine namenile samo 4,3 milijona dinarjev za dejavnost na njihovem območju, preostalih 15 milijonov pa bo zbral z medobčinskim financiranjem. Po tej razdelitvi pa pri mestnem svetu ni ostalo nobenih sredstev za Učiteljski pevski zbor (prosil je za 2 milijona), za moški pevski zbor Angel Besednjak, pevski zbor Slave Klavore (prosil je za 1,1 milijona) ter za festival sodobne jugoslovanske zborovske glasbe, ki je planiral pet milijonov sredstev za izvedbo svojih prireditev.
Z letošnjim proračunskim letom so v glavnem presahnile tudi vse investicije v mariborsko kulturo. Gledališče bi potrebovalo 70 milijonov za nadaljnje urejanje hiše, arhiv bi potreboval za adaptacijo svoje stavbe prav tako 70 milijonov dinarjev (od tega jih je dobil 18 milijonov in se bodo dela nadaljevala), za opremo pa še 30-40 milijonov, zunanje in notranje ureditve bi bila potrebna tudi stavba pokrajinskega muzeja, vendar pa kot so dejali na mestnem svetu brez republiške pomoči iz vsega tega za sedaj ne bo nič. Upamo pristavljajo da so letošnje finančne težave posledica prehodnega obdobja, vendar pa je v kulturi zaradi negativnih finančnih virov realiziranje dolgoročnih planov praktično nemogoče.
JOŽE SNOJ
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika
- People
- Jože Snoj
- Producers
- Opera in balet SNG Maribor
- Archival material identifier
- 1965-05-3901-4000_4055