Na tenkem odrskem ledu
Stanka Godnio, Delo, 5. 6. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Jeseniško srečanje
Na tenkem odrskem ledu
Nastop trnoveljske in celjske skupine
V četrtek smo spoznali prvo očitno zmoto žirije, ki je izbirala program za VIII. srečanje dramskih skupin Slovenije. Kajti ob vsej naklonjenosti iskrenim amaterskim težnjam in prizanesljivosti neogibnim začetniškim napakam je treba povedati, da »kitajska« igra Walterja Bauerja »Rdeče in modro v mavrici« v izvedbi članov prosvetnega društva Zarja iz Trnovelj, ni sodilo v pregled najboljšega, kar naj bi bila jeseniška gledališka revija.
Izvedba tega dela, ki ni samo svojsko, temveč je tudi zelo tenkočutno in zahtevno naklonjeno na skrajno občutljiv čustveni razpon, je bila zares »kitajska«. Pod tem izrazom v narekovaju si moramo predstavljati hudo poenostavljeno in nesmotrno uporabo evropske psevdo predstave o klasičnem kitajskem gledališču, kakršne je uvedel na odre Klabund. Tu se navadno izrojeva v povsem negraciozno poskakovanje. Nekateri gledališki obiskovalci se bodo morda še spomnili, kako drastično nam je napačnost takšnih zmot razbilo pred mnogimi leti gostovanje pekinške opere. Na Jesenicah pa smo se ob »Rdečem in modrem v mavrici« ponovno spomnili pomisleka o togih omejitvah, ki jih amaterjem nalaga spoprijemanje s stilom. Prizadevne igralce iz Trnovelj je očitno zvabilo na pretenek odrski led. Kajti nekritični poskusi stilne uprizoritve so se izrodili v vizualni diletantizem, ki je dezavuiral emocionalno pristnost, o kateri lahko rečemo, da je vztrepetavala vsaj v nekaterih odrskih trenutkih mlade glavne igralke. S hudimi kostumskimi nesporazumi je bil neprijeten vtis tega odrskega poskusa še okrepljen.
Tudi s četrtkovo večerno predstavo je jeseniško gledališko srečanje zaplesalo na tenkem ledu, na katerega vabljivo poziva igralce stari duhovito ironični mojster govorne odrske bravuroznosti Bernard Shaw v svojem »Pygmalionu«. Po tem iskrivem, vedno mikavnem delu je posegel Delavski oder iz Celja, ki ima v svoji biografiji zapisanih dovolj kontinuiranih prizadevanj in doseženih uspehov, da se mu izbor ni zdel previsok in prezahteven.
Melodična skromnost, da ne rečem okornost štajerske govorice, ki je spremljala dialog in povzročala v njem bolj ali manj nevšečne vokalne spodrsljaje, je silno slab pogoj za sproščenost, uglajenost in modulacijsko gibkost konverzacije, kakršno zahteva Shawov tekst. Res je predstava prav v tem pogledu občutno šepala, delo je celo osiromašila enega njegovih bistvenih komedijsko satiričnih gibal, za fonetično slikovitost v kontrastu med narečnim in salonskim jezikom.
Tudi zaradi nekaterih drugih uprizoritvenih spodrsljajev je odrski led celjskega Pygmaliona nevarno pokal, toda začuda vzdržal je. Vzdržal je predvsem po zaslugi glavne igralke, bistrega potočka odrskega temperamenta v strugi, ki pozna pravo mero. Takšna drobna topla lučka, ki zna razsvetliti vso predstavo, pa je tudi ena najbolj značilnih in prikupnih elementov gledališkega amaterizma. Ob njej avditorij s kritiki vred odpušča pomanjkljivosti drugih izvajalcev in nerodnosti se sprevržejo v vesele nebogljenosti, ki smo jih amaterjem pripravljeni spregledati, in nas celo še nekako zabavajo, tako kot nas je v Pygmalionu mimo drugih fragmentov na primer zabavala ne ravno umetniška slika gorenjske domačije v salonu angleškega jezikoslovca Higginsa.
Malo manj zabavno in precej bolj neodpustljivo pa je režiserjevo ravnanje s tekstom, v katerem je bila črtana skoraj tretjina dialoga, pa tudi konec dokaj po svoje prirejen. Navsezadnje se je pod Pygmalion podpisal Bernard Shaw.
Vse te dobre in slabe značilnosti Pygmaliona je razčlenil včerajšnji dramaturški razgovor. Bile so povsem jasne in razgovor je bil zato manj razgiban. Še manj živahnosti je bilo povsem razumljivo nad poslušanjem referata Dušana Tomšeta o precej turobnih materialnih osnovah kulture v naši današnji komuni.
STANKA GODNIO
This article has not been reviewed yet.
- Archival material identifier
- 1965-06-4001-4100_3909