Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

V Kulturnem domu 21.000 gledalcev

Jože Koren, Ljubljanski dnevnik, 12. 6. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
OB ZAKLJUČKU SEZONE SLOVENSKEGA GLEDALIŠČA V TRSTU V Kulturnem domu 21.000 gledalcev Slovensko gledališče v Trstu je 31. maja zaključilo svojo 20. povojno sezono z zadnjo uprizoritvijo »Partizanskega večera«. To nam daje priložnost za bežen obračun sezone 1964/65. Od prvih dni decembra 1964, ko je z otvoritvijo novega Kulturnega doma dobilo gledališče po 20 letih ahasverskega potovanja od odra do odra svojo stalno streho, je v tem domu uprizorilo 8 premier in v vsej sezoni odigralo 108 predstav, od katerih jih je bilo približno 90 odstotkov v Kulturnem domu, ostale pa po okoliških odrih in nekaj v Gorici v Prosvetni dvorani in v Katoliškem domu. Po vrstnem redu je gledališče uprizorilo naslednja dela: Kreftov dramatiziran Prešernov življenjepis »Po brezkončni poti«, Angela Beolca-Ruzanteja renesančno komedijo »La Moscheta«, tri slovenske novosti Primoža Kozaka, Igorja Torkarja in Saše Vuge pod skupnim naslovom »Večer slovenske sodobne dramatike«, Achardovo komedijo »Lipe za luno«, Uga Bettija socialno dramo »Usad na severni postaji«, Mirka Mahniča »Veliki slovenski pasion«, Grimmovo pravljico v Martinuzzijevi priredbi »Trnuljčica« in končno »Partizanski večer« v izboru Branka Hartmana. Ker je bilo za abonente najavljenih 10 predstav, katerih pa tržaško gledališče ni moglo zaradi zakasnele priprave in otvoritve Kulturnega doma, sta abonma dopolnili Mestno gledališče ljubljansko z Brechtovo igro »Gospod Puntila in njegov hlapec Matti« ter slovensko narodno gledališče iz Maribora z Blažkovo moderno satiro »Tretja želja«. Vseh 108 predstav Slovenskega gledališča (brez predstav gostujočih gledališč iz Slovenije) si je ogledalo nad 21.000 gledalcev, kar predstavlja v primerjavi s prejšnjimi leti, ko so bili nastopi gledališča nujno omejeni in pretežno utesnjeni v male dvoranice, rekordno število. V sezoni so se kot režiserji predstavili tržaškemu občinstvu že stari znanci, tako rekoč domačin Jože Babič, Žarko Petan, Branko Gombač, Mirko Mahnič in Adrijan Rustja. To bi bili nekateri goli podatki, iz katerih pa je vendarle razvidno, da je Slovensko gledališče kljub številčni omejenosti svojega ansambla in kljub resnim finančnim težavam v celoti izpolnilo svojo nalogo. Predvsem je ostalo zvesto nekaterim svojim načelnim repertoarnim stališčem, zadostilo pa je tudi raznim obveznostim, ki izvirajo iz njegovega statusa »primarnega gledališča«. Ta status med drugim določa, da mora gledališče v eni sezoni uprizoriti najmanj 30 odstotkov predstav del italijanskih avtorjev, kar je seveda mogoče doseči le tako, da sta v repertoar vključeni najmanj dve italijanski deli. Svojo načelno repertoarno politiko pa je manifestiralo s tem, da je tržaški slovenski javnosti posredovalo tudi slovenske novosti in jo tako seznanilo z dramskim ustvarjanjem v domovini. Absolutna novost ne samo za tržaške Slovence, temveč absolutna slovenska novost sploh, je bil Kreftov dramatiziran Prešernov življenjepis »Po brezkončni poti«, ki je bil napisan nalašč za otvoritveno predstavo v Kulturnem domu, kot odrska dela pa so bile novost tudi enodejanke »Dialogi«, »Študentska soba« in »Bernardek« in »Veliki slovenski pasion«. Kvaliteta vseh uprizoritev seveda ni bila na enaki umetniški ravni. Med najboljši predstavi sta sodili vsekakor Bettijeva drama »Usad na severni postaji« v režiji Branka Gombača in »Veliki slovenski pasion« v režiji Mirka Mahniča. Na višji ravni je bil tudi »Večer slovenske sodobne dramatike« in »La Moscheta«, obe v režiji Jožeta Babiča. Ta štiri dela so tudi pri občinstvu doživela največji uspeh, kar potrjuje tudi število ponovitev, ki je presegalo 10 do 12. Pomembno pa je tudi dejstvo, da se je tudi število rednih obiskovalcev gledališča v letošnji sezoni povečalo in zajelo nove sloje gledalcev, ki so vse doslej bili le priložnostni obiskovalci predstav, ali pa v gledališče sploh niso zahajali. V znatni meri je k temu sicer pripomogel novi Kulturni dom, prav gotovo pa ima pri tem zasluge tudi gledališče samo tako s kvaliteto svojih uprizoritev kot s svojim repertoarjem, ki je bil sicer deležen kritik, izhajajočih iz različnih pogledov na vlogo slovenskega gledališča v Trstu, ki pa je končno le zadovoljil občinstvo. Še pred zaključkom sezone je vodstvo gledališča začelo pripravljati repertoar za novo sezono. V ta namen je imelo tudi nekaj posvetovanj s tržaškimi slovenskimi kulturnimi krogi, z gledališkimi kritiki in drugimi ljubitelji gledališča. Na osnovi teh posvetovanj in pa seveda ob upoštevanju že prej omenjenih obveznosti ter številčne in umetniške zmogljivosti ansambla, je vodstvo gledališča pripravilo okvirni repertoar, ki predvideva 7 premier, kot otvoritveno predstavo nove sezone pa Cankarjeve »Hlapce«. S to izbiro je vodstvo gledališča hotelo po eni strani zadostiti želji mnogih ljubiteljev gledališke umetnosti v Trstu, po drugi strani pa počastiti spomin tega velikega slovenskega dramatika, katerega »Hlapec Jernej« je tudi prvi po vojni l. 1945 v gledališču »Fenice« prižgal ogenj na obnovljenem slovenskem oltarju boginje Talije v Trstu. V ostalem pa je obveljalo načelo, naj bi prihodnji repertoar vključeval dve slovenski deli (eno klasično in eno moderno), dve italijanski deli po istem principu, eno mladinsko igro in dve deli iz svetovne dramatike (eno dramo in eno komedijo), od katerih naj bi eno bilo po možnosti iz slovanske dramske zakladnice. JOŽE KOREN

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.