Antigona in drugi
V. Predan, Ljubljanski dnevnik, 31. 5. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Antigona in drugi
Sinočnji prvi večer gostovanja Drame Slovaškega narodnega gledališča iz Bratislave je bil sicer prvi stik ljubljanskega gledališkega občinstva z umetniki, ki smo jih doslej žal premalo poznali, a ta uvodni akord se je spremenil takoj na začetku v tisto, čemur pravimo gledališki dogodek. V tragediji Petra Karvaša Antigona in drugi so se gostje predstavili kot umetniški zbor z zavidljivimi in zanesljivimi oblikovalnimi kvalitetami. Karvaševo delo, tematično navdihnjeno v davni antigonski dilemi, ki je od Sofokla do današnjih dni doživela toliko najrazličnejših variant in različic, je izpoved o človekovi neuklonljivosti, ponosu in dostojanstvu, ki ga ne more streti nič, tudi ne tako podivjana in poživaljena histerija, s kakršno so se morali spopadati jetniki v taboriščih smrti. Taboriščna situacija je avtorju sicer logično narekovala, da je antagoniste kar se da ostro razločil, a navzlic temu se mu je posrečilo, da je zlasti tiste »druge«, se pravi logoraše, zelo celostno tipološko orisal. Poročnik, profesor, Zariš, Zeman, a tudi Jozef, Ismena in še posebej Anti, imenovana Tonka, zažive v raznoliko razčlenjenih človeških, značajskih podobah, s strastmi, čustvi in premišljanji, ki navzlic stiski (ali nemara prav zavoljo nje) ohranjajo integriteto lastnega bivanja. Avtorjev in njegovih protagonistov humanistični zanos slavi zmago, četudi morajo junaki v smrt: pokopali so Pollyja, kot je pred davnimi stoletji pokopala Antigona Polinejka. Z dejanjem so uresničili svojo eksistenco, z lastnim tragičnim koncem so omislili človekovo dostojanstvo.
Karvašu je navkljub nekaterim zanosnim in celo deklarativnim besedam posrečilo to izpoved pretresljivo in prizadeto izoblikovati.
Predstava, ki jo je režiral Jozef Budsky, je izredno sugestivna. Podobe protagonistov, ritem in dinamika, obvladovanje odrskega prostora z nenavadno premišljeno mizansceno, režija luči in nič manj likovno ter funkcionalno kar se da ustrezno in vsebinsko zgovorno zasnovana scenografija Zbyneka Kolárja — vse je zlito v ekspresivno celoto, izvedeno natančno in s poklicno studioznostjo. Igralsko in predvsem stilnem pogledu je predstava sicer manj skladno izoblikovana, a slej ko prej je poudarjeno izostreni realizem tista kvaliteta, ki zapušča zanesljiv vtis. Med ženskimi liki je z izjemno naravno igro ustvarila popolnoma impresivno kreacijo Zdena Grúberová v vlogi Tonke, med moškimi protagonisti pa si velja zapomniti vse logoraše (Elo Romančík, Viliam Záborsky, Július Pántik, František Dibarobora in Stefan Kvietik) ter Ctibora Filčíka v izjemno rafinirano oblikovani vlogi nemškega oficirja Gerharda Kroneja.
Visoka kvaliteta bratislavskih umetnikov je po pravici navdušila žal ne do kraja zaseden avditorij ljubljanske Drame. Spričo te kvalitete s toliko večjo nestrpnostjo pričakujemo obe naslednji predstavi slovaških gostov.
V. PREDAN
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Gostovanja
- Producers
- SNG Drama Ljubljana
- Archival material identifier
- 1965-06-4001-4100_4076