Bernard Shaw: Nikoli ne veš
V. Predan, Ljubljanski dnevnik, 17. 6. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Bernard Shaw: NIKOLI NE VEŠ
Sinoči, zadnji večer gostovanja Jugoslovanskega dramskega gledališča, so beograjski umetniki prijazno razigrali poln avditorij ljubljanske Drame. Uprizorili so Shawovo komedijo Nikoli ne veš, torej delo, ki sodi med tako imenovane »plays pleasant« ali prijetne igre. Ni mogoče zanikati, da tudi ta po modi in željah manj zahtevnih producentov in ustrezne publike spisan tekst odseva prešernega satiričnega duha tega bridkega šaljivca, znamenitega mojstra smeha in posmeha. Komedija Nikoli ne veš je v enaki meri prikupna paša za oči, hkrati pa Shawov neboleče zasmehljivi pogled na presenetljiva pota zakona, ljubezni, emancipiranih žensk, vzgoje, pravniških veščin, bistroumja preprostih ljudi, kakršen je v naši igri galantni, povsod pričujoči in vselej o pravem trenutku navzoči natakar. Shawov moralistični sarkazem, njegov neusmiljen socialni posmeh, njegove kritične ostrice, uperjene v družbene in družabne konvencije, so v komediji Nikoli ne veš sicer otopljene, dvignjene v sfero tiste hudomušnosti, ki vse razkriva, a ne skeli v tisti in takšni meri, kot jo poznamo iz tako imenovanih »neprijetnih iger« »Molièra dvajsetega stoletja«, kot so ga radi označevali literarni in gledališki presojevalci. Nemara je prav zavoljo te prostodušnosti in hudomušnosti naša komedija manj znana v Shawovem opusu, a zato je bila med najbolj igranimi. In treba je priznati: Shawov nepretenziozni posmeh in humor sredi povodnji sodobnih bulvarnih izdelkov komercialnejše sorte skorajda koketno ugaja.
Gostje so komedijo Nikoli ne veš v režiji Miroslava Belovića spremenili v prikupno odrsko bravuro, ognjemet zares sproščene, neobtežene konverzacije, dvignjene v zabavljivo ironijo. Belović je invenciozno ujel ritem komedije, zanesljivo izrisal stilno podobo uprizoritve, četudi bi s pogumnejšimi črtami mogel dinamični lok predstave strniti, saj je znano, da tudi Shaw vselej ni znal dovolj razumno ekonomizirati svojih tekstov, zlasti koncev. Scenograf Petar Pašić je za komedijo zasnoval likovno prijetno, stilno ustrezno in uporabno podobo dekora. Z imenitnim likovnim občutkom in stilnim znanjem so bili koncipirani tudi kostumi Mire Glišić.
Seveda gre poglavitni delež sinočnje razigrane predstave igralcem. Ni mogoče reči, da je bila igralska podoba slogovno enotno uglašena. Živela je bolj v solističnih bravurah, kot v ubrani zborni igri. A če smo v prejšnjih predstavah pogrešali predvsem profesionalno točno in nadrobno izdelano igro, je tokrat pri nekaterih interpretih prav ta element odrske omike bil bolj razveseljiv. Zelo razigran in sproščen ter odrsko očarljiv ton sta svojima likoma vtisnila predvsem oba mlajša otroka, Radmila Djuričin in Nikola Simić kot Dolly in Philip. Bolj zadržana in v sproščenosti prikupno krhka je bila Irena Kolesar kot Gloria. Raheli Ferari se je kot gospe Clandonovi posrečilo skoz in skoz ohraniti razmeroma strogo mero aristokratične vzvišenosti. Svet preizkušene odrske realisitke je prinesel v atmosfero predstave Dejan Dubajić v vlogi Fergusa Cramptona, zlasti uglajena in prepričljiva pa je bila podoba natakarja, ki jo je ustvaril Viktor Starčić. V sfero zanesljive realistične kreativnosti sodi slednjič podoba Fincha M'Comasa Slavka Simića. Pravnega svetnika Bohuna je v stilizirani karikaturi podal Joviša Vojnović. Največ navdušenja pri publiki je požel Branko Pleša v vlogi zobozdravnika Valentina in treba je priznati, da je njegova kreacija prava bravura. Četudi se je ta imenitni igralec mestoma nemara kar preveč poigraval znotraj svojih bravuroznih poudarkov, se njegova vloga po pravici z izjemno impresijo zasidra v gledalčev spomin.
S Shawovo komedijo so se beograjski umetniki poslavljajo. Navzlic kritičnim pripombam, ki smo jih izrekli nekaterim njihovim oblikovalnim nesporazumom in stranpotjem, je gostovanje Jugoslovanskega dramskega gledališča vneslo v zaključek ljubljanske gledališke sezone, tudi številna koristna in spodbudna spoznanja o nedvoumnih kvalitetah našega uglednega umetniškega zbora. Za vse to jim gre iskrena zahvala in želja, da bi nas spet kmalu obiskali.
V. PREDAN
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Gostovanja
- Producers
- SNG Drama Ljubljana
- Archival material identifier
- 1965-06-4101-4200_4161