Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Shakespearovi soneti v prevodu J. Menarta

Mirko Jurak, Naši razgledi, 26. 6. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Shakespearovi soneti v prevodu J. Menarta Izdaja prevoda Shakespearovih sonetov v slovenščini je nadvsè pomemben kulturni dogodek, ki nam ga je pripravila Slovenska matica v počastitev štiristoletnice Shakespearovega rojstva (z letnico izdaje 1965). Knjigo je estetsko opremil Jože Brumen, natisnila pa Blasnikova tiskarna v Ljubljani. Prevoda teh sonetov smo zelo veseli iz dveh razlogov: ker so Shakespearovi soneti pesniško delo, ki je doseglo kvalitetno visok, če ne najvišji nivo v elizabetinski dobi, ko je ta vrsta poezije dosegla v Angliji tudi kvantitativno izreden razmah. Obenem pa nam je ta poezija s svojo človeško širino, problematiko in lepoto izraza tudi danes še zmeraj blizu. Drugi poglavitni razlog pa je ta, da celotna raven Menartovega prevoda zasluži vso pohvalo in priznanje. Tematsko se Shakespearovi soneti bistveno sicer ne razlikujejo od stihov njegovih sodobnikov in vključujejo v svoji poeziji štiri osnovne teme elizabetinskih sonetistov: zunanji opis svoje izvoljenke (dragega), minljivost mladosti in ljubezni, trpljenje zaljubljenega pesnika in nesmrtnost njegovih stihov. Vendar pa že ob skromnem pregledu lahko opazimo razlike v strukturi in podobah, ki Shakespearovih sonetov ne ločijo samo od del njegovih neposrednih sodobnikov, temveč tudi od časovno nekoliko kasnejših metafizičnih pesnikov, ki jih po svojih nevsakdanjih, fantastičnih in religioznih podobah najbolje predstavlja John Donne. Več kot deset let je že, kar je Janez Menart objavil prve prevode nekaterih Shakespearovih sonetov. Od tedaj dalje prevajalčevo zanimanje za Shakespeara ni popustilo, saj lahko zasledimo vrsto prevodov v naši periodiki, ki jih je Menart objavil v naslednjih letih. Nedvomno so na dejstvo, da so prevodi nastajali tako dolgo dobo, vplivale med drugim tudi težave s Shakespearovim jezikovnim izražanjem, ki se včasih precej razlikuje od sodobne angleške govorice, iskanje ustreznega smisla sonetov, ki jih poznavalci Shakespeara različno interpretirajo, in ne nazadnje poetični okvir, ki ga narekuje oblika soneta. Že bežna primerjava Shakespearovih sonetov z deli nekaterih njegovih sodobnikov nam pokaže pesnikovo zanimanje za pristnost podobe in metafore, ki jo Shakespeare najčešče vzame iz narave, iz življenja, ki ga sam vidi okoli sebe. Etične kriterije pa skuša objektivno aplicirati tudi na svojo ljubljeno. Čeprav se po drugi strani v pesmi izpove in prizna, da čustva pozabljajo na razum ter ljubi kljub napakam svojo drago bolj kot katerokoli drugo žensko. Spenser je za zelo podobno sklepno izpoved v petnajstem sonetu iz zbirke »Amoretti« uporabil ravno nasproten pristop opisovanja. Lastnostim izvoljene je pripisal vse tisto, kar ji Shakespeare odreka: oči safirne, zobje so biseri, kodri zlati itn. Zato je njegov sklep manj učinkovit, ko pravi, da so »njena duševnost in kreposti najlepše«. Saj Shakespeare odkloni vse običajne pesniške atribute pri pretiravanju lepote svoje drage in jo kljub temu postavi izven primerjave. Tudi vsebinsko in v podobah je Shakespeare pogosto širši, vendar pa notranje bolj enoten. Ko Drayton le opozarja Delio, naj se ne obotavlja z ljubeznijo, ker lepota mine, Shakespeare prav tako svari dragega pred pozabljenjem in uničenjem, iz katerega ga lahko reši le naravni potek človeškega rodu — nasledstvo. Vzemimo še primer Constablove Diane. Tu pesnik v dvainpetdesetem sonetu razodene svoja čustva, ki so polna nasprotij. Če so to znaki ljubezni, sklepa Constable, potem sem zaljubljen. Shakespeare se izogne naštevanju podob sestavljenih iz abstraktnih antitez in v 147. sonetu tudi izpove svoj notranji nemir, ko v vseh treh štirivrstičnicah primerja svojo ljubezen z boleznijo, ki ji razum zdravnik, ne more odpomoči. Večja semantična enotnost v Shakespearovih podobah ustvarja tudi večjo notranjo enotnost v sonetu, močnejšo pristnost izpovedi pesnikove zaljubljenosti in s tem tudi kvalitetnejšo poezijo. »J. Menart je težave pri prevajanju obširno obrazložil v opombah, prav tako pa je tudi opozoril na nekatere spremembe, ki jih je moral storiti, če je hotel sònete posloveniti. Po primerjavi prevoda z originalom lahko ugotovimo, da je velika večina sonetov odlično poslovenjenih in da je v knjigi veliko sonetov, pri katerih si težko zamislimo lepši in ustreznejši prevod. Seveda to ne pomeni, da je Menartu uspelo v vseh primerih original vsebinsko in oblikovno popolnoma posneti. Kljub prizadevanju, da bi prenesel aliteracijo tudi v slovenski verz, je teh glasovnih figur še vedno več v angleškem sonetu kot pa v prevodu. Včasih jo je Menart izpustil, drugod pa je tudi v slovenščini zelo učinkovita, kot npr. v 9. sonetu: Ves svet bo vdova — skrušen v večen jok..., ali pa v 30. sonetu: Ko skličem k seji blagih, tihih misli spomine na stvari minulih dni... Druga figura, ki je sicer v angleškem sonetu manj opazna, ima pa pomembno mesto v slovenski poeziji, je rima. Shakespeare ima zelo veliko moških rim in asonanc in ne zdi se mi potrebno, da bi moral Menart vse te spremeniti v glasovno bolj učinkovite, kot so v originalu, čeprav jih je pogosto zamenjal z ženskimi rimami. Res je sicer, da v angleščini moška rima glasovno bolj učinkuje kot v slovenščini, ker je veliko enozložnih besed, ki imajo namesto enega vokala dvoglasnik. Tudi ostale figure, kot so razna retorična vprašanja, govori, stopnjevanja ipd., je prevajalec večinoma zelo uspešno presadil v slovenščino. Shakespeare ima v sonetih veliko besednih iger in tak uspel prevod najdemo v 13. sonetu: O, da bi ti bil ti! A, dragi žal ti si res ti samó dokler živiš. Za angleško: O! that you were yourself; but, love, No longer yours than you yourself live here. Gosto Shakespearovo besedovanje se je prevajalcu močno posrečilo prenesti v slovenščino, čeprav bodo tu vedno težave, ker je v angleščini veliko več enozložnih besed kot v slovenščini. Menartovo pojasnilo, da se je pri izpuščanju »odločil zmerom za manj pomembno besedo... ali stransko misel«, je točno. Lahko naštejemo več sonetov, kot npr. 10, 32, 35, 67, 109, 128, kjer izpuščeni deli stavka nikjer bistveno ne vplivajo na smisel in oblikovno vernost sonetov. Enako se je prevajalec lepo približal originalu tudi v izbiri besednega gradiva in stilu sploh. Med poglavitne rezultate prevajalčevih prizadevanj lahko nedvomno štejemo to, da je včasih miselno ali stilno zapleteno Shakespearovo govorico prevedel v slovenščino tako, da je skoraj vedno sonet sam, brez pojasnil, smiselno dovolj jasen. V nekaterih primerih, ko je možnih več razlag ali ko v slovenskem prevodu ni mogel izraziti celotne zaobsežene misli, se je poslužil tudi opomb. Vendar nam te v večini primerov le lajšajo razumevanje pesmi, niso pa nujno potrebne. Navedem pa naj še nekaj mest v sonetih, s katerimi se v prevodu ne strinjam, oziroma ne ustrezajo najbolje originalu. V dvajsetem sonetu je angleško... »master-mistress« prevajalec poslovenil z »gospod-gospa«. Omenjena besedna zveza tudi v angleščini ni običajna, toda je bolj razumljiva po analogiji z vrsto sestavljenk, ki jih angleščina pozna z »master-« in ki imajo pomen presežnika (najboljši-). Mimo tega je v tej sestavljenki lahko besedna igra, saj »master« pomeni »mladi gospodič«, ki ga pesnik ljubi in je pesnikov gospodar. Če ohranimo táko nenavadno zvezo v slovenščini, potem bi jo morali nujno pisati z dvema besedama, s pomišljajem in ne kot sestavljenko. V 29. sonetu pesnik pravi, da objokuje svojo »outcast state«, kar je Menart prevedel z »izgnanstvom«. Pomensko bi tu bolj ustrezalo »izobčenje, izločenje«, saj pesnik najbrž meni, da je bil izobčen iz družbe. Eden izmed sonetov, kjer je Menart odstopil od formalne oblike soneta in natančnega izrazoslovja, je 66. sonet. Kljub temu mislim, da moramo vsaj deloma upoštevati tudi prevajalčevo pojasnilo o vsebinski zgoščenosti, čeprav ta seveda ne more biti opravičilo za opustitev ponovitve v prvem in enajstem verzu, kot je to že omenil J. Vidmar. Preveč prozaičen glede na celotni kontekst se mi zdi prevod v sedmem verzu 67. soneta, kjer Shakespeare pravi: Why should poor beauty indirectly seek Roses of shadow... Menart pa: Zakaj lepota išče okrog ovinka umetnih rož... Prevajalec je opustil ponovitev iste besedne skupine v 72. sonetu, ko se »O! lest...« (O, da ne bi...) ponovi v 1. in 9. stihu. Z upoštevanjem te fraze se prevod ne bi le bolj približal originalu v metričnem pogledu, ampak bi bilo doseženo tudi izrazitejše stopnjevanje. V 74. sonetu je Shakespeare v drugem kvartetu zapisal, da njegov duh pripada dragemu. Opis v prevodu, da bo z branjem sonetov »spet vstajal iz jame del mene« (Shakespeara), je v Menartovem prevodu glagolsko preveč konkretno izražen za angleško »My spirit is thine...« V prevodu tega soneta je odpadla tudi besedna igra, ki je v zadnjem kupletu. Težavo pri prevajanju iz angleščine v slovenščino, zlasti pri starejši angleški poeziji, predstavlja glagol »do, did«, ki ga pesniki včasih uporabljajo le kot besedno mašilo za izpolnitev stopice, oziroma tudi za tvorbo trdilne oblike pret. časa (did — seveda le v poeziji), včasih pa je s tema pomožnima glagoloma izraženo poudarjanje. Zato nemalokrat težko natančno ugotovimo, katerega izmed obeh poslednje omenjenih namenov je imel pesnik v mislih. Takih primerov sem našel tudi v Shakespearovih sonetih nekaj. Omenim naj le enega: v prvem verzu 83. soneta pravi pesnik: I never saw that you did painting need... kar bi bilo dobesedno: Nikoli nisem videl, da (res) rabiš lepotila, v Menartovem prevodu pa se prvi in drugi verz glasita: K lepoti nisem lišpa ti dodajal, saj sem spoznal, da ga ne potrebuje,... kar, po mojem mnenju, izraža preveliko gotovost in manjka prevodu tisti odtenek dvoumnosti, ki ga je Shakespeare še podkrepil v tretjem verzu: I found, or thought, you did exceed... saj sem dognal, ali mislil, da sem dognal, da si prekašal... kjer je Menart ta »ali mislil, da sem dognal«, izpustil. Šesti verz v 105. sonetu... »naj se zgodi kar če«, za »kar hoče«, se stilno ne ujema z besedilom soneta v celoti in je mnogo bolj pogovoren. Mimogrede naj še omenim, da je primere »barvarjeve roke« iz 111. soneta, ki je v prevodu zaradi rime zamenjana z »barvarjevim obrazom«, vzel W. H. Auden kot naslov svoje najnovejše zbirke esejev, ki je izšla 1963. leta. Te pripombe so seveda ob izdelanosti celotnega prevoda le obrobnega pomena. Omeniti moram še, da je v knjigi mimo opomb, kjer najdemo marsikatero zanimivo pojasnilo, Menart podal tudi v uvodu nekatere literarno zgodovinske podatke o nastanku in izdaji Shakespearovih sonetov, o razvoju te literarne oblike v Angliji do Shakespeara, sonete vsebinsko označil in jih združil v tematske skupine ter pokramljal o odnosu med pesnikom in njegovim prijateljem in pesnikovi ljubezni do črne dame. Ne strinjam se s prevajalcem, da je angleška sonetna oblika tega časa pisana v jambskem enajstercu. V razpravi o normalni (angleški) obliki soneta, ki je v Shakespearovem času še veljala kot poetika, pravi avtor George Gascoigne 1575. leta med drugim tudi: »Sonnets are of fourtene lynes, every line conteyning tenne syllables...« (Sonet ima 14 verzov, vsak verz deset zlogov). (Cambridge History of English Literature, 3. zv., str. 248. CUP, 1949). In tudi danes lahko ugotovimo, da je pretežna večina (normalna) oblika verza v »shakespearskem sonetu« jambski pentameter. Čeprav drži, da se tega pravila elizabetinski poetje niso striktno držali in so pesniki večkrat zapisali tudi hiperkatalektične verze. S tem delom smo Slovenci izredno dostojno počastili pesnikov spomin in prevajalec je opravil veliko delo tako zadovoljivo, kot si to moremo želeti. Shakespearovi »Soneti« pa pomenijo pri njegovem prevajalskem delu odločen korak naprej. Prepričan sem, da bodo bralci vedno znova z veseljem segali po tej knjigi. MIRKO JURAK

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.