Pogled na sezono v Drami
T. V., Delo, 11. 7. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Pogled na sezono v Drami
Pogovor z direktorjem Bojanom Štihom
Ob zaključku sezone v ljubljanski Drami, ki je vsekakor stopnjevala pozornost kulturne javnosti do te naše osrednje gledališke ustanove, smo se z nekaterimi vprašanji obrnili na direktorje Bojana Štiha. Prvo vprašanje se je nanašalo na okvirne podatke o minulem delovnem letu.
Bojan Štih: V letošnji sezoni smo dosegli največje število predstav v zgodovini našega gledališča, in sicer 318. Gledalcev je bilo 125 tisoč, kar je druga najvišja številka po vojni. Pri podatkih o predstavah niso všteta gostovanja mariborske Drame, celjskega gledališča, Jugoslovanskega dramskega pozorišta iz Beograda, Slovaškega narodnega gledališča, Sodobnega gledališča iz Varšave in gledališča Toneta Čufarja z Jesenic; prav tako niso všteti literarni večeri Društva slovenskih književnikov in dve uprizoritvi akademije za igralsko umetnost. Po intenziteti dogajanja in po obisku sezona zadovoljuje. Zelo intenzivno, kot delamo to že dve leti, smo odpirali pot v gledališče mladini. Več kot 90 predstav smo namenili študentom pa dijakom gimnazij in strokovnih šol, in to ne samo ljubljanskim, temveč tudi srednješolcem iz Postojne, Novega mesta, Kranja, Radovljice itd. V okvir 318 predstav sodi tudi več kot dvajset gostovanj v raznih slovenskih krajih. Ta gostovanja si štejemo v dolžnost, pokazali smo vso pripravljenost, vselej pa se pojavljajo finančne težave. V minuli sezoni smo uvedli tudi paralelne predstave Male drame v Križankah kot naravno repertoarno in umetniško dopolnilo osrednjega odra.
Kako pa ocenjujete vsebinsko, umetniško bilanco?
Bojan Štih: Letošnja sezona je, podobno kot že prejšnje, pridobila na polemični ostrini, česar se sodobno gledališče lahko samo veseli. Tako predstave niso bile zgolj predmet opazovanja in poročanja, ampak tudi vrednotenja. Zdi se, da je gledališče stopilo v ospredje našega kulturnega življenja in da je ta premik najvažnejši za njegovo duhovno, idejno in artistično funkcijo. Prepričani smo, da je v naravi gledališča, da odpira probleme in jih rešuje v skladu s svojo estetsko in idejno orientacijo ter režijsko in igralsko zmogljivostjo. In če kdo, mora gledališče tvegati radost in obup iskanja in iskateljstva. Kljub nekaterim dovolj ostro izraženim pomislekom kritike in nekaterih obiskovalcev — v čemer vidimo za gledališče nadvse dragoceno prizadetost — je sodobni gledalec živo spremljal naše delo. In za to nam predvsem gre: ne za pasivnega, ampak za prizadetega in aktivnega gledalca.
Pravite, da »intenzivno odpirate pot v gledališče mladini«. Kaj vas vodi pri tem?
Bojan Štih: Za visoko število dijaških in študentskih predstav smo se odločili iz prepričanja, da si mora gledališče samo pridobivati nove gledalce. Če se človek navadi na gledališče v mladosti, mu bo verjetno ostal zvest vse življenje. Menimo, da materialne dobrine tehnične civilizacije človeka duhovno siromašijo. Spoznali smo, da ne smemo čakati križem rok in položaj samo ugotavljati, in sklenili, da tudi sami kaj storimo za oblikovanje nove publike. Pri tem so nas močno podprli profesorji v šolah, čeprav njihovim konkretnim željam, ki se opirajo na šolski literarni program, nismo mogli vselej ustreči.
Tedaj smo pri repertoarju.
Bojan Štih: Na repertoar gledališča seveda ni treba gledati s stališča ene predstave ali ene sezone, temveč v obsežnejšem razdobju. V štirih preteklih letih je bil naš osnovni interes, biti sočasen s svetovno dramsko tvornostjo. Zato smo uprizarjali dela, ki jih slovenski gledalec mora poznati. Mislimo, da smo v tem pogledu ujeli korak z evropsko gledališko dejavnostjo in da nam bo poslej zaradi tega dejstva laže oblikovati repertoar v vseh treh poglavitnih smereh, ki se imenujejo: klasika, sodobna dramatika in domača dramska tvornost. Izkušnje preteklih let nam kažejo, da se je zanimanje za gledališče povečalo predvsem zaradi tega, ker išče sodobni gledalec odgovora na svoja čustvena, intelektualna in moralna vprašanja tudi v območju sodobnega umetniškega izpovedovanja.
Nemara gre v repertoarni politiki prav za odnos med klasično, sodobno in domačo dramsko umetnostjo?
Bojan Štih: Prav gotovo je ta odnos najvažnejši. Naše gledališče ima letno samo osem premier. Prav zategadelj smo odprli Malo dramo, da bi tam predstavljali sodobne tekste. Na odru v Drami bomo imeli tako večje možnosti za uprizarjanje del iz tako imenovane klasične dediščine. Z dvema odroma bomo neprimerno laže odgovorili na vrsto repertoarnih vprašanj.
Osrednje slovensko dramsko gledališče je v svoji zgodovini prešlo vrsto razdobij in razvojnih faz. Kje se po vašem nahaja dandanes in kam si prizadeva?
Bojan Štih: Naše prizadevanje gre v smeri, da ohranimo vse pozitivno iz vseh prejšnjih razvojnih obdobij, obenem pa temeljimo predvsem na dveh stvareh: na aktualizaciji, ki jo pojmujemo v najbolj plemenitem smislu te besede, in na odpiranju široke komunikacije z drugimi gledališči. Z izmenjavo gostovanj naj meri gledališče svojo sposobnost in kvaliteto v širšem jugoslovanskem in evropskem merilu.
Noben »sodobni« pomenek o kateri koli kulturni dejavnosti ne more miniti brez vprašanja o materialni podlagi. Kako je torej z vašim gledališčem po finančni plati?
Bojan Štih: Kljub temu da smo v letošnjih prvih šestih mesecih povečali v Drami lastne dohodke v primeri z lani za 30 odst., kar je primer dobrega gospodarjenja, je materialni položaj gledališča kot vse naše umetnosti vedno precej težak. Vendar upamo, da se bo izboljšal, saj smo letos začeli prepotrebno adaptacijo Drame. Šele zdaj se lahko nadejamo, da bomo v dveh ali treh letih dosegli normalne delovne pogoje — prostori za vaje, garderobe, tehnična oprema odra, razsvetljava — in da bomo iz pogojev amaterske gledališke družine počasi le prišli do tehnično opremljenega sodobnega gledališča. Sredstva, vložena v duhovno kulturo, se obilno povrnejo, čeprav je matematični račun tega vračila skrajno zapleten in težak. Financiranje naše dejavnosti je zdaj urejeno tako, da polovico prispeva republika, polovico pa mestni svet. Upamo pa, da bomo v prihodnje lahko prešli na dolgoročnejše pogodbe, ki nam bodo zagotovile stabilnejšo podlago za organizacijsko in umetniško delo. Saj danes artistični in delovni entuziazem marsikdaj nadomeščata finančna sredstva.
Slavna gledališča poznamo pod naslovi, ki razglašajo njihovo umetniško pripadnost in voljo, bodisi direktno, bodisi imeni njihovih ustanoviteljev ali vodij in podobno. Kako bi imenovali »svoje« gledališče?
Bojan Štih: Ko bi poskušali opredeliti značaj naših prizadevanj, ne bi radi iskali velikih besed. Vendar se mi zdi, da bi bili radi z eno besedo sodobno gledališče in da vključujemo v ta pojem tako sodobno kot klasično dramatiko. To pomeni: oder naj ne bo več nekaj, kar je od sodobnega gledalca tako v literarnem kot v interpretacijskem pogledu oddvojeno, marveč nekaj, kar je zaradi literarnih in izraznih sredstev tako rekoč del njega samega. Stremimo torej iz vzvišenosti k naravnosti, iz svečeništva k umetniški tribuni moralnih in življenjskih problemov. Zato smo iskali in iščemo tudi v klasičnih delih ne muzej, temveč živo prisotnost v našem času. Shakespeare, Molière in Čehov niso veliki avtorji zato, ker jim je to priznanje podelila zgodovina, marveč zato, ker v našem času pa s svojimi besedami odpirajo probleme sodobnega življenja in sodobnega človeka.
T. V.
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika
- People
- Bojan Štih
- Producers
- SNG Drama Ljubljana
- Archival material identifier
- 1965-07-4201-4300_4120