Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Vloga vodstva gledališč ni jasna

Sž, Ljubljanski dnevnik, 8. 7. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
PO IV. KONGRESU ZDRUŽENJA DRAMSKIH UMETNIKOV JUGOSLAVIJE Vloga vodstva gledališč ni jasna V Splitu se je v vročih dneh prve polovice tega tedna končal V. kongres Združenja dramskih umetnikov Jugoslavije, ki se je na tridnevnem zasedanju posvetil predvsem vprašanjem formiranja gledališke politike v okviru splošne kulturne politike ter njenemu financiranju v pogojih samoupravljanja. Če bi skušali poiskati značilnost kongresa, bi jo našli predvsem v tem, da se je prav tako intenzivno, čeprav včasih z več besedami kot novimi mislimi, posvetil samoupravljanju ter vodenju naših gledališč kot upravičenemu izražanju nezadovoljstva s sedanjim financiranjem našega gledališkega življenja. O tem, da samoupravljanje v naših gledališčih ni več teorija, temveč živa praksa, so si bili udeleženci kongresa edini. Ugotovili pa so tudi, da ta živa praksa zahteva novih načelnih razčlenitev in napotkov, ki so se šele ob praktičnem uveljavljanju samoupravljanja v gledališčih pokazali nujni in potrebni. Ker je razprava ubrala takšno smer, je seveda logično, da je opozarjala predvsem na slabosti, ki so še ostale v tej praksi in se manj mudila pri ugotavljanju vsega pozitivnega in vrednega, kar je s samoupravljanjem začelo živeti v naših gledaliških skupnostih. Zanimivo je, da se je v številnih diskusijah delegatov na kongresu vedno znova pojavljalo vprašanje odnosa ter razmejitve kompetenc ter odgovornosti in pravic samoupravnih organov ter vodstev v gledališču. To je namreč eno tistih nerazjasnjenih vprašanj, ki so se v praksi samoupravljanja najostreje razkrila. Razmejitev namreč mnogokrat ni določena v statutih ali njihovih osnutkih niti je ni v gledaliških zakonih, za katere bi bilo v vseh republikah nujno potrebno, da jih čimprej sprejmejo ter z njimi urede vrsto nerešenih vprašanj, med njimi še prav posebej financiranje. Odnos med samoupravnimi organi ter vodstvom gledališč se kar precejkrat razvija v dvoje skrajnosti: ali v pasivizacijo upravnih odborov zaradi popolne prevlade gledališkega vodstva ali pa obratno v degradacijo vodstva gledališč, s tem da dobi gledališče toliko »upravnikov«, kolikor je članov upravnega odbora. Mnenje, ki je prevladovalo na kongresu, je bilo, da je v teh vprašanjih treba hitrih rešitev, ki bodo dokončno potrdile enakopravnost obeh partnerjev, ki včasih vsak po svoje namesto oba skupaj vodita gledališče. Pravice in dolžnosti vodstev gledališč so doslej premalo jasne, dostikrat obstaja nevarnost, da vodstvo postane samo formalen uradniški aparat, namesto da bi bilo enakopravna skupnost gledaliških strokovnjakov, ki zaslužijo priznanje za svojo strokovnost in za svojo »življenjsko dotacijo«, ki jo dajejo gledališču, kot je dejal eden delegatov. Ta življenjska dotacija je lahko prav tako plodna in ustvarjalna kot delo igralca, režiserja ali scenografa. Vodstvo gledališča je eden enakopravnih kreatorjev gledališke politike v gledališkem kolektivu. Zato je na kongresu prevladalo tudi mnenje, naj upravniki in direktorji gledališč ne bi bili v gledališčih samo kot na neke vrste odskočnih deskah za nadaljnjo kariero, temveč gledališki strokovnjaki, ki se žele gledališču zares posvetiti, da pa naj bi o tem, kdo bo vodil gledališče, odločal ali pa vsaj soodločal kolektiv prek svojih samoupravnih organov. Od takšnega načina izbiranja si namreč obetajo tesnejše in enakopravnejše povezave namesto nekaterih nasprotij, ki se še pojavljajo v vodenju naših gledališč. Sž

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1965-07-4201-4300_4125
Report a problem to oder@slogi.si.