Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Znanka iz sosedne ulice

Miran Sattler, Ljubljanski dnevnik, 11. 7. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
LYUBLY. DNEV. 11. VII. 65. Znanka iz sosedne ulice Mihaela Šarićeva Rastline, tanke, dolge, krhke silijo pod strop, ali plezajo po steni. Slike so kot okna, ki odprta nudijo razgled v ljubeče duše, umetniški kipci kot opozorilo, da je nekje kamen, trd in hladen. Častitljiv črn pianino bedi; knjige so povsod na tem prizorišču. Zasanjana svetilka se skriva pred dnevom; trpek merlot rdi v čaši. Bogastvo tod pa je naša velika dramska igralka, profesorica Mihaela Šarićeva. Preselil sem se s trate, z izhojenih stez na drevo, v čudovito krošnjo. V njej se vetrič umirja ali pa je na trenutke tako igriv, da zapleše z njim vsak list. Šepet listov predrami liste tudi pri sosedu. In tako naprej. Kmalu se spusti ta dih k tlom in se zvrtinči nad nami. Segel sem po njem in ga zaprl v srce. Dolgo bo ostal v meni. Radoveden sem bil, kakšna misel me bo obsedla prve trenutke v razgovoru z gospo Šarićevo in zdi se mi, da je bila ta, ki sem jo ravnokar napisal, najbolj prevladujoča. Ne, ni res, da lahko pišem tako samo o dekletu, ki ima krilo nad kolenom in v očeh naj me vežejo otroški sposto isker. Tako lahko pišem tudi o veliki umetnici, ki pooseblja nežnost, ko vam sega v roko, milino, če se nasmehne, in dragocenost, ko spregovori. Soba je napolnjena s sto resnicami. Vse, kar je povedano, je podobno semenu; misli bodo vzklile v lep šopek besed in zaupanja. Na začetku se je nisem upal pogledati, pogledati z odprtimi očmi, ker sem bal, da bi bilo to presurovo za krhkost, ki jo izžareva moja znanka. Misli, ki jih je polagala med naju, besede, doneče, kot bi prihajale z odra, čiste, brez kančka prahu, so vzbujale na desetine prispodob in misli na iskrenost solze in nedolžnost rose. In poznejša dekliška leta? Kje so vam minevala? Dunaj Burgtheater in Pariz - Commedié Française. Ti vtisi so zame kaj svetlega. In če kdo danes z rahlim podcenjevanjem omeni Burgtheater, me boli srce. Kaj vam je v življenju največ pomenilo? Gledališče, to je bilo moje vse. Zgodilo se ji je, ko je bila dekletce. Posadila je svoje punčke iz cunj predse in jim pravila: »Jaz ne bom šivilja, ne bom učiteljica, ne bom kuharica, nekaj drugega bom, pa ne vem kaj. Ko bom velika, hočem žive otroke!« Tedaj je skozi okno šinila mimo nje po sobi veverica in izginila kot hudiček. Dekletce tedaj ni vedelo, kaj bo. Čutilo pa je neznano silovito željo. Oblečena v svetlordečo obleko, dolgo do tal, in črn žametast lahen plašč z vrsto črnih korald okoli vratu, je pripovedovala: - Rojena sem v Bjelovaru. Po rodu sem Hrvatica. Oče je bil avstroogrski ofi- cir. Nikoli ga nisem poznala. Mati je bila iz Bele krajine. Na Samobor, Zagreb, Dunaj Burgtheater, in Pariz - Commedié Française. Ti vtisi so zame kaj svetlega. In če kdo danes z rahlim podcenjevanjem omeni Burgtheater, me boli srce. To je morda najresnejša doba, kar jih svet doživlja. Kako se bo človeštvo od- ločilo, od tega je odvisno vse. Se vam je odnos do gledališča zdaj kaj spremenil? Malce je bolesten včasih, ker me ni več zraven. Drugače pa vedite, da sem na vseh generalkah, vidim vse predstave, poslušam koncerte in berem. Ničesar ni lepšega na svetu, kot je... -... umetnost. To je nekaj čudovitega, če je prava umetnost. Zelo lepo je, če ti usoda izpolni tisto željo, s katero si se rodil. Kolikokrat sem kot dekle jokala v blazino. Mama je bila brez sredstev, tako da nisem mogla upati na šolanje. Saj veste, kaj je pomenila včasih oficirska družina. Po kolenih bi šla ne vem kam, samo da bi se mi izpolnila želja — postati igralka. Vam je z desk ostala kakšna neizpolnjena želja? O, marsikatera. Dve sta, ki sem si jih najbolj goreče želela. Fedra in Lady Macbeth. Prepozno je za vse. In katero občinstvo vam je bilo najdražje? Vsako mi je bilo drago, sicer pa, ko sem igrala, nisem mislila na občinstvo. Bila sem v drugem svetu. Dramska igralka Mihaela Šarićeva je bila na odru lepotica. To mi od starejših marsikdo zatrdi. To kažejo sicer tudi zdaj njene poteze. Ali veste, gospa, da je bil marsikateri moški gledalec zaljubljen v vas? Joj, kako sem nespretna! Gledala je madež. Z ljubkim nasmehom je skrila drobno zadrego. Potem je nalila čašo merlota. Kapljica je utonila v prt. Natopila sva ga s soljo. Čim neki bi šel stran? Veste, za to sem zvedela šele, ko nisem bila več mlada. Marsikateri že osiveli gospod mi je rekel: »Gospa, oh, kako sem bil kot študent zaljubljen v vas!« Knjiga, gledališče, film, televizija, kaj bo prevladalo v prihodnosti? — Gledališče ne bo nikdar prenehalo! Nekajkrat je v razgovoru ugotovila, da je stara in zavzdihnila v neizmerno zadovoljnem nasmehu: Staranje je nekaj lepega. Človek se otrese mladostnih neuravnovešenosti, postane bolj moder, bolj blag, izčisti se kot staro vino. Tak vtis dobiš vsakič, ko gledaš na odru ali v filmu igralce, ki si spremljal njihovo gledališko ustvarjanje iz mladosti tja do starih let. Šopek misli je rasel. Česa vsega sva se lotila opoldne! Koliko je tega, če človek razmišlja, če je dober in če misli, da so dobri vsi ljudje. In v teh nekaj trenutkih, ko sva imela opraviti z vinom in soljo in ko sva pozabila na splet misli in na preteklost, sem jo nenadoma še vprašal: - Ali veste, kdo ste? Vprašanje je za hip obviselo med nama. Vem. No, povejte prosim. Molk. Potem: Tega ne bi povedala. Mislil sem si: poskusil bom jaz, gospa, povedati, kdo ste. Mogoče nisem niti povedal, ampak sem le ugibal, kdo je gospa Šarićeva. MIRAN SATTLER

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1965-07-4201-4300_413
Report a problem to oder@slogi.si.