Boris Blacher: Romeo in Julija
Uroš Prevoršek, Delo, 10. 7. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
V Križankah
Boris Blacher:
Romeo in Julija
Predstava v okviru ljubljanskih kulturnih prireditev
Ime nemškega skladatelja Borisa Blacherja naši glasbeni publiki ni povsem neznano. Nekaj njegovih del smo že slišali, vendar si skladatelj posebnega ugleda pri nas še ni pridobil. In pridobil si ga najbrž ne bo niti s svojo komorno opero Romeo in Julija, ki smo jo slišali v okviru ljubljanskih kulturnih prireditev, čeprav govori programska knjižica o izrednem uspehu tega dela v Berlinu in na Dunaju.
Za literarno osnovo opere je skladatelj izbral Shakespearovo dramo, ki jo je – kot piše v sporedu »abstrahiral, reduciral in stiliziral« – ali po domače povedano: prikrajšal za njeno lepoto in poezijo, tako da je od čudovitega živega organizma ostala samo mrtva in prazna lupina.
In prav takšna kot libreto je tudi muzika. To ni nobena »svobodno atonalna«, niti izrazito »kontrapunktična« muzika, »polna zanimivih ritmov«, ki naj bi se v čemerkoli še »vzgledovala pri Mozartu«, kot nas skuša prepričati programska knjižica, pač pa bi jo lahko sicer nekoliko grobo označil kot na neskončnih, obrabljenih harmonskih sekvencah ter ostinatnih figurah počivajoči muzikalni dolgčas, nezanimiv tako po svoji kompozicijski fakturi kot po melodični in harmonični invenciji in zvoku.
Pri takšni pusti literarni in glasbeni osnovi je nemogoče zahtevati, da bi se režiserju ukresala neka žlahtnejša ustvarjalna zamisel. Navzlic vsem prizadevanjem H. Leskovška je ostal odrski odraz tega dela dokaj bled in je napravil vtis narejenosti in prisiljenosti. Pust in prazen oder, z razglašenim ozadjem in z reflektorji, ki so s strehe nasproti Križank slepili gledalce, je bil za to predstavo ustrezno prizorišče.
V muzikalnem pogledu pa pomeni izvedba tega dela prav izreden dosežek obeh glavnih solistov: Rudolfa Francla (Romeo) in Zlate Ognjanovićeve (Julija) in prav tako zbora in komornega orkestra SNG. Seveda gre zasluga za to prvovrstno storitev dirigentu Cirilu Cvetku, ki je urejal muzikalni potek predstave s suverenim obvladanjem partiture. Prav čuditi sem se moral tolikšni točnosti izvedbe, in to pri neugodnih pogojih prizorišča na prostem.
Zahtevni naslovni partiji sta bili zaupani Rudolfu Franclu in Zlati Ognjanović; podala sta ju mojstrsko, z izredno pevsko in muzikalno kulturo.
V preostalih vlogah so nastopili Jasna Podolšak, Bogdana Stritarjeva, Danilo Merlak, Marcel Ostaševski, Samo Smerkolj in Ivo Anžlovar. V svojih kratkih vlogah niso mogli prikazati kaj pomembnejšega, lahko pa ugotovim, da so disciplinirano in harmonično vključili v celoto.
Pomembnejšo vlogo je skladatelj namenil zboru, ki v smislu zbora v antični tragediji komentira dejanje. Zborovski stavek je zelo vestno naštudiral Jože Hanc: bil je intonacijsko in ritmično zanesljiv, čeprav zvokovno, zaradi maloštevilnosti članov, nekoliko krhek in šibak. Kostumsko je predstavo opremila Saša Pavličeva.
UROŠ PREVORŠEK
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Opera
- People
- Jože Hanc Samo Smerkolj Rudolf Francl Hinko Leskovšek Saša Pavlič Ciril Cvetko Boris Blacher Zlata Ognjanović Ivo Anžlovar
- Producers
- KUD SNG
- Archival material identifier
- 1965-07-4201-4300_4145