Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Na ruševinah in na akcijah...

L. Smasek, Večer, 10. 7. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
OB 20-LETNICI OSVOBODITVE O ZAČETKIH DELA CELJSKEGA GLEDALIŠČA PO OSVOBODITVI PREDSTAVA JE BILA 8. JULIJA 1945: BOROVI RAZTRGANCI Na ruševinah in na akcijah... POGOVOR Z DOLGOLETNIM VODJEM IN UPRAVNIKOM CELJSKEGA GLEDALIŠČA FEDORJEM GRADIŠNIKOM Povejte, prosim, kako se je začelo gledališko delo v osvobojenem Celju? Amatersko, z žarom, prizadevnostjo in veseljem. Ko sem se 15. junija 1945 vrnil v Celje po dolgi poti iz Beograda prek Murske Sobote, Ljutomera in Ormoža (v imenu SNOS sem prevzemal lekarne od madžarskih in nemških lastnikov), sem tukaj že našel stare znance Tomažiča, Radovana Gobca, Milana Stanteta, Hinka Leskovška. Prva predstava? Borovi Raztrganci 8. julija 1945. Režiral je Hinko Leskovšek, sceno pa je pripravil Karel Zelenko. Prvi ansambel? Jože Tomažič, Gustav Grobelnik, Marica Frecetova, Milan Stante, Hinko Leskovšek, Avgust Sedej, Karel Golob, Ana Golobova. Franc Mirnik, Stanko Perc, Sonja in Tea Rakuša, Helena Rajkova. Bogdana Vrečkova, Branko Gombač in Angela Sedarjeva. Delati pa smo začeli sredi junija. Kje ste nastopali? Prve predstave smo imeli v narodnem domu, kasneje pa v kinu Metropol. Kako dolgo ste imeli amaterski status? Do 6. decembra 1950, ko smo se od začetnega okrožnega gledališča Celje prek ljudskega gledališča prebili do poklicnega Mestnega gledališča Kaj pa vaš delež pri teh začetkih? Na začetku je imel glavno besedo Jože Tomažič. Pri prvi uprizoritvi Raztrgancih, še nisem sodeloval. Nastopil sem šele 15. septembra v Kralju na Betajnovi (igral sem Kantorja in režiral). Takrat sem tudi prevzel vodstvo gledališča. S kakšnim problemom ste se kot vodja gledališča najbolj otepali? Predvsem: denarja ni bilo. Predstave smo opremljali sami izvajalci, včasih sem izpraznil celo svojo sobo, vse pohištvo sem spravil od doma na oder. Njena finančna pomoč je bila samo občasna in simbolična. Kako ste delali takrat? Po službah, zvečer, ker nismo imeli ustreznih prostorov (narodni dom so Nemci demolirali), smo vadili v zasebnih stanovanjih. Bi lahko povedali, kakšen je bil repertoar prve povojne sezone? Raztrganci, Slovenska pesem (zborna recitacija na ruševinah celjskega narodnega doma, na dvorišču, režiser je bil Hinko Leskovšek, 21. julija), Kralj na Betajnovi, 15. 9. 1945 (v Celju 5 predstav, gostovanja v Mariboru, na Vranskem), Živa kri (množični recitacijski nastop v narodnem domu, 16. 9. 1945, režija Milan Stante, scena Karel Zelenko), Vdova Rošlinka, 17. 11. 1945 (v Celju 4 predstave, gostovan v Slovenski Bistrici, Slovenskih Konjicah, Hrastniku, Mozirju, Žalcu, Smarju pri Jelšah...), Revizor 17. 1. 1946 (režija in scena Milan Stante, gostovanja v Laškem in Mariboru), Hlapci, 9. aprila 1946 (to je bila obenem prva predstava v sedanjem kinu Metropol, zrežiral pa sem jo jaz), imeli smo tudi prvo krstno predstavo Roševe Mokrodolce, 26. aprila 1946 (režija Jože Tomažič, gostovanja v Slovenski Bistrici, Storah, Zrečah, Šentjurju, Mozirju...), Matura, 30. junija 1946 (režija Jože Tomažič, 4 predstave v Celju, gostovanja v Ptuju, Dobrni, Ormožu, Dornavi), Skoljka, 23. 7. 1946. Imeli ste torej v eni sezoni 10 premier, in to kot amaterji, po svojem rednem delu, poleg tega pa še precej ponovitev. Kako vam je uspelo to resnično veliko dejanje? Elan igralcev je bil velik, vsi smo bili navdušeni za delo, pravo veselje je bilo ustvarjati s takšnim ansamblom, ki je vztrajal, čeprav so vsi imeli s tem nastopanjem samo stroške. Kostume si je moral vsakdo sam omisliti, saj ni bilo garderobe, itd. itd... Ste morda registrirali še kaj iz tistih »herojskih« časov? O, ja, recimo gostovanje na progi Šamac–Sarajevo ali pa turnejo po Slovenskem primorju. Na progi smo gostovali z Nušičevo Gospo ministrico, Novim domom Bulgakova, Klopčičevo Materjo in Brunštajnovo Katjušo. Imeli smo tudi tri predstave na dan, na improviziranih odrih in pred hvaležnim brigadirskim občinstvom... (gostovanje na progi Samac-Sarajevo) (NADALJEVANJE S 5. STRANI) Rošlinka, 17. 11. 1945 (v Celju 4 predstave, gostovan v Slovenski Bistrici, Slovenskih Konjicah, Hrastniku, Mozirju, Žalcu, Smarju pri Jelšah...), Revizor 17. 1. 1946 (režija in scena Milan Stante, gostovanja v Laškem in Mariboru), Hlapci, 9. aprila 1946 (to je bila obenem prva predstava v sedanjem kinu Metropol, zrežiral pa sem jo jaz), imeli smo tudi prvo krstno predstavo Roševe Mokrodolce, 26. aprila 1946 (režija Jože Tomažič, gostovanja v Slovenski Bistrici, Storah, Zrečah, Šentjurju, Mozirju...), Matura, 30. junija 1946 (režija Jože Tomažič, 4 predstave v Celju, gostovanja v Ptuju, Dobrni, Ormožu, Dornavi), Skoljka, 23. 7. 1946. Imeli ste torej v eni sezoni 10 premier, in to kot amaterji, po svojem rednem delu, poleg tega pa še precej ponovitev. Kako vam je uspelo to resnično veliko dejanje? Elan igralcev je bil velik, vsi smo bili navdušeni za delo, pravo veselje je bilo ustvarjati s takšnim ansamblom, ki je vztrajal, čeprav so vsi imeli s tem nastopanjem samo stroške. Kostume si je moral vsakdo sam omisliti, saj ni bilo garderobe, itd. itd... Ste morda registrirali še kaj iz tistih »herojskih« časov? O, ja, recimo gostovanje na progi Šamac–Sarajevo ali pa turnejo po Slovenskem primorju. Na progi smo gostovali z Nušičevo Gospo ministrico, Novim domom Bulgakova, Klopčičevo Materjo in Brunštajnovo Katjušo. Imeli smo tudi tri predstave na dan, na improviziranih odrih in pred hvaležnim brigadirskim občinstvom. S tovornjaki so nas prevažali iz kraja v kraj. Na Primorskem smo gostovali od 22. 9. do 1. 10. 1947 (s Celjskimi grofi in Gospo ministrico) v Tolminu, Idriji, Šempetru, Bovcu, Sežani, Ilirski Bistrici, Postojni, Ajdovščini, z improviziranimi »garderobami« na prostem, toda veseljem do igranja in z njim razveseljevanja drugih. Tako je bilo v tistih prvih letih po vojni, ki so danes že dvajset let za nami. L. Smasek »Garderoba« na prostem — frizer Riko Grobelnik in Fedor Gradišnik (gostovanje na Primorskem)

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.