Muzikološki zbornik
Kristijan Ukmar, Delo, 4. 7. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Med knjigami
Muzikološki zbornik
Pred kratkim je Oddelek za muzikologijo filozofske fakultete izdal prvo številko Muzikološkega zbornika. Publikacija pomeni spet pomemben korak naprej v prizadevanjih, da bi muzikološka dejavnost nadoknadila to, kar je bilo v primeri z drugimi evropskimi narodi v preteklosti pri nas zamujenega. Že ko je bil l. 1946 na Akademiji za glasbo ustanovljen oddelek za glasbeno zgodovino, še bolj pa, ko se je osnoval leta 1962 oddelek za muzikologijo na filozofski fakulteti, je nastala potreba po ustreznem tisku, ki bi publiciral znanstveno delo, nastajajoče v okviru teh oddelkov, bodisi kot neposredna študijska dela, bodisi kot razprave, ki so jih napisali diplomanti teh oddelkov, mladi slovenski muzikologi. Prvim in osnovnim potrebam na tem področju bo, kot poudarja urednik Dragotin Cvetko, skušal zadostiti Muzikološki zbornik. Njegov namen je objavljanje znanstvenih prispevkov vseh, predvsem pa mladih muzikologov. Pri tem bo težišče na prispevkih o slovenski glasbi, upoštevani pa bodo tudi prispevki o drugih slovanskih glasbenih kulturah, o splošni glasbeni zgodovini ter o vseh ostalih področjih muzikologije.
Celotni koncept nakazuje in uresničuje že prva številka. S področja slovenske zgodovine prinaša zbornik tri razprave: »Glasba v šolskih redih ljubljanske protestantske stanovske šole« Andreja Rijavca, »Slovenski glasbeniki v graškem Ferdinandeju« Primoža Kureta in »Rossinijeve opere na odru Stanovskega gledališča« Jožeta Sivca. Rijavec v svoji razpravi obdeluje oba ohranjena šolska reda protestantske šole. Na podlagi analize in primerjave s tovrstnimi redi v drugih deželah ugotavlja, da je bila v Ljubljani glasbena vzgoja na isti stopnji kot v drugih avstrijskih in nemških deželah. S tem je spet za delček slovenske glasbene preteklosti dokazano, da ne drži trditev, ki smo jo morali zaradi premalo raziskanih virov zastopati doslej, namreč da glasbena prizadevanja na Slovenskem niso šla v skladu z evropskim razvojem. Podoben pomen ima tudi Kuretovo odkritje, da se je v graškem »Ferdinandeju« ob koncu 16. in v 17. stol. šolalo preko sto slovenskih gojencev in da so bili med temi številni glasbeno verzirani. O dosti sinhronem razvoju ljubljanske operne reprodukcije v primeru z celotnim avstrijskim območjem govori analiza Rossinijevih del na ljubljanskem odru v prvi polovici 19. stol.
Zanimiv, predvsem kot domneva, je prispevek o Giovanniju Sebenicu Miloša M. Velimirovića. Avtor se namreč bolj opira na teze kot na vire, najbolj sporno pa se zdi osnovno vprašanje, ali bi utegnil biti Sebenico hrvaškega rodu. Lipovškov prispevek »O bachovski trobenti« je predvsem zanimiv zato, ker avtor posreduje različna mnenja in nekaj najnovejših ugotovitev o problemih, kako danes interpretirati parte, ki jih je Bach namenil takratni trobenti. Vprašanje je še posebej aktualno glede na to, da so Bachova dela tudi pri nas vse pogosteje izvajana. Razprava Zmage Kumerjeve »V tišini višji kakor ta odsgoraj...« prinaša nove poglede v tolmačenje petja tekstov v protestantskih pesmaricah brez not. Bibliografija »Prešeren v glasbi« Štefke Bulovčeve pa navaja vse uglasbitve Prešernovih pesmi in skladbe v proslavo Prešerna.
Zbornik bo seveda v prvi vrsti zanimal muzikologe in vse tiste, ki se ukvarjajo z umetnostno znanostjo. Vendar pa ne pomeni nove in pomembne pridobitve samo na tem področju. Vsaj nekateri prispevki presegajo ta okvir in so zaradi svojih splošno pomembnih ugotovitev zanimivi za celotni kulturni krog.
KRISTIJAN UKMAR
This article has not been reviewed yet.
- People
- Kristijan Ukmar Primož Kuret
- Archival material identifier
- 1965-07-4201-4300_4154