Zadnja operna predstava: reška Turandot
R. Ajlec, Ljubljanski dnevnik, 10. 7. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Z LJUBLJANSKIH POLETNIH PRIREDITEV
Zadnja operna predstava: reška Turandot
Puccinijeve opere srednjega obdobja poznamo kar dobro, mladostnih skoraj sploh ne, zadnjo, »Turandot«, pa slabo oziroma le iz radia; zato ni čudno, da je bilo za predstavo opere Narodnega gledališča »Ivan Zajc« z Reke s »Turandot« na ljubljanskih Poletnih prireditvah veliko zanimanja.
Tvorci te uprizoritve, pripravljene pravzaprav za operni festival na prostem v Opatiji, so dirigent Vladimir Benić, režiser Dinko Svoboda, scenograf Dorian Sokolić in kostumografka Ružica Nenadović-Sokolić. Koreografka je Nada Herceg. Tiste komponente, ki v tej uprizoritvi »Turandot« učinkujejo najbolj neposredno in prepričljivo, ki najbolj zamikajo domišljijo poslušalca, da se odpravi v daljne čase in kraje in da nazadnje v njih odkrije prispodobo lastnega življenja in neko spoznanje o njem, so v tem primeru scenografske in kostumografske v zvezi z režijo. Scena je ves čas ena in ista in vendar nikakor ne učinkuje utrujajoče, v kostumih se okus druži z razkošjem; režija poudarja počasne, preudarne evolucije množic v močno stiliziranem, ceremonialnem gibanju, združujoč tako vzhodnjaško dolgosapnost dvornega okolja, je precej statična in daje tako gledalcu-poslušalcu dovolj časa in priložnosti, da spremlja učinke drugih komponent v operi in živi z njimi.
Uspeh glasbe je v operi pač vselej odvisen od sodelovanja vsega ansambla, od učinkovanja celote in ker je bila ta v našem primeru precej raznorodna in na precej različnih ravneh, je bil glasbeni učinek predstave v celoti kvečjemu povprečen ali še rajši podpovprečen. Sodelujoči še niso nahajali kontakta med seboj v tistem neopredeljivem elementu, ki živi v Puccinijevi glasbi in pomeni njeno veličino. Dva solista sta ga kot posameznika dosegala: Umberto Borsó kot Kalaf in Zorka Wolf kot Liù. Mary Curtis-Verna v naslovni vlogi je začela precej bledo; res se je v nadaljevanju zbrala in se v svoji storitvi vzpenjala vedno više, vendar v barvi njenega glasu ni tiste čutne lepote, kakršne smo pri nas vajeni in morda nas zato ni navdušila.
Balet je bil bolj šibek. Naj omenim, da sodeluje pri predstavi otroški zbor osnovne šole »Pećine« (prof. Lukrecija Marojević). Pomožni operni zbor pa vodi Davorin Hauptfeld.
R. AJLEC
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Refleksija in publicistika Opera
- Archival material identifier
- 1965-07-4201-4300_4154