Shakespeare: Ob štiristoletnici rojstva
Naši razgledi, 25. 4. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Shakespeare
Ob štiristoletnici rojstva
William Shakespeare se je rodil istega leta 1564 (domnevno 23. aprila) kot Galileo Galilei (1564–1642), ki je prav tako kakor Shakespeare s svojimi dramatskimi deli razburjal takratni svet s kopernikovskimi idejami o gibanju zemlje in planetov okrog sonca. Leto Shakespearovega rojstva je sploh zelo značilno zgodovini evropske kulture: istega leta je umrl Michelangelo. Tako sta si takrat tako rekoč menjala dva genija delovno stražo v umetniškem ustvarjanju, čeprav sta pripadala vsak drugemu področju umetnosti. Isto leto je umrl tudi ženevski papež, kakor so ga imenovali, Johann Calvin (1509–64), ki je s svojim reformatorskim naukom pomagal napraviti iz kapitalističnega obogatenja državljansko čednost. »Calvinizem je ustanovil republiko v Holandiji in močne republikanske stranke v Angliji, zlasti na Škotskem« (Fr. Engels)! Istega leta 1564 je bil rojen glavni Shakespearov tekmec na začetku njegove ustvarjalne poti Christopher Marlow, ki ga je leta 1593 doletela smrt v nekem oštarijskem spopadu, ko je prej razburjal filistrsko londonsko družbo s svojimi dramami in ateizmom, zaradi katerega bi bil prišel pred sodišče in na grmado, če ne bi bil žrtev uboja. Istega leta 1564 kakor Shakespeare se je rodil tudi filmski slikar Pieter Breughel ml. (1564–1638).
Značilna zastopnika dobe, iz katere je izšel in v kateri je živel Shakespeare, pa sta poleg drugih še Francoz Michel Eyquem de Montaigne (1533–1592) in angleški filozof ter državnik Francis Bacon Verulamski (1561–1626), ki ga imenuje Marx spravega praočeta angleškega materializma in vse moderne eksperimentalne znanosti. Zaradi nekih sorodnosti z Baconovimi idejami, ki so v Shakespearovih delih, so nekateri skušali dokazati, da je tudi Bacon resnični avtor vsaj nekaterih glavnih in najglobljih Shakespearovih del, ker tolikšne globokosti misli gledališki igralec Shakespeare vendarle ni zmogel ne po izobrazbi ne po intuiciji. Da bi bila nasprotja pri spoznavanju Shakespearovega genija še večja, sta ga razglasila pesnik Thoma Sterns Eliot in B. G. Shaw za slabega misleca. Kljub temu, da glasovi Shakespearove slave preglasujejo vse ugovore iz preteklosti in sedanjosti, jih ni manjkalo niti za Shakespearovega življenja, zlasti na začetku njegove poti, ko so mu mogli škoditi in celo iti na živce, saj boj na dramatsko-gledališkem področju zanj ni bil tako lahek, kakor se misli danes. Pozabljamo namreč, da je elizabetanska dramatika imela še nekaj močnih zastopnikov in da Shakespeare ni edini nadpovprečni dramatik tistega časa, čeprav je največji. Toda to se je izpričalo šele po njegovi smrti.
Njegov prihod v angleško dramatiko in gledališče ter v angleško književnost tistega časa je izzval hud napad, ki ga je na Shakespeara napravil takrat popularni pesnik in dramatik Robert Greene (1560?–92). V pamfletu »Um za groš kupljen za milijon pokore« (A Groat's wort of Wit bought with a Lillion of Repentance), v katerem je obračunaval tudi z Marlowom, Lodgeom in Peelom, piše o Shakespearu: »... Nikar jim ne zaupajte, kajti med njimi je vstala vrana, nalepotičena z našim perjem, s tigrovim srcem, odeta v igralčevo kožo, ki si domišljuje, da zna blankverz okrasiti kakor kdo izmed vas, in ki je kot popolni Jaz po lastnem prepričanju edini odrski pretresovalec v deželi.« Užaljeni Greene ni hotel imenovati Shakespeara s pravim imenom, marveč ga je ironiziral z besedo »Shake-scene«, tigrovo srce pa je vzel kot parodiran citat iz Shakespearove kraljevske kronike »Henrik VI.« (III. del, I. dej. 4. pr.), kjer pravi vojvoda Yorški kraljici Margareti: »O tiger's haert, wraght in a woman's hide!« (»O tigrovo srce, odeto v žensko kožo!«). Katero stvar bi si naj bil Shakespeare »sposodil« pri Greenu, še zmeraj ni jasno. Nekoč so menili nekateri, da si je »sposodil« pri njem II. in III. del »Henrika IV.«, kar pa ni dokazano. Res pa je, da si je Shakespeare za vsa dela snov iz zgodbe »sposojal«, kjer hi celo kakšnega starejšega dramatskega dela temeljito predelal in si ga tako posvojil, čeprav danes tega zaradi avtorskega zakona ne bi mogel delati. Da pa tudi takrat ni bil to vsakdanji običaj, priča Greenov pamflet, kjer ga primerja s kradljivo vrano, (mi bi rekli srako), ki se kiti s tujim perjem. Očita mu torej literarno krajo. Lord Shafstbwury je dejal, da je Shakespeare neotesan in barbarski duh. Dryden trdi: »Shakespeare je nerazumljiv.« Neka gospodična Lenox cvili: »Ta pesnik potvarja zgodovino.« Neki nemški kritik Bentheim je okrog l. 1680 dejal, da je Shakespearova glava polna burk. Nekateri literarni tekmeci, zlasti Ben Jonson, so mu očitali pomanjkljivo izobraženost in Ben Jonson, ves zaljubljen v stare klasike in Aristotela, silno ponosen na svojo izobraženost, si ni mogel kaj, da ne bi omenil v hvalnici, ki jo je napisal Shakespearu in jo objavil sedem let po njegovi smrti (1616. leta) v prvem foliju (1623. leta), da je Shakespeare znal slabo latinsko, še slabše pa grško. Tudi to je dalo med drugim povod nekaterim, da so začeli dvomiti, da bi mogel režiser, igralec in gledališki podjetnik Shakespeare biti avtor tako slavnih del. Ta absurdna gonja se vleče celo do našega časa, saj je celo pred nekaj leti vzbudil senzacijo neki Amerikanec Kaufmann, ki je trdil, da je avtor Shakespearu pripisanih del Marlow, ki ni bil ubit. Zahteval je, da naj odpro Marlowovo krsto, kjer bodo našli dokaze za to trditev. Vse skupaj pa je bila samo shicoidna senzacija enega leta, od katere je imel korist le Kaufmann, ker je s svojo knjigo dobro zaslužil, nato pa spet utonil v pozabo. Največji nasprotnik Shakespearove dramatike v zadnjih osemdesetih letih pa je bil L. N. Tolstoj.
Res je, da niti Shakespeare ni bil kdo ve kako ponosen na svoja dramatska dela, saj poklic dramatika in gledališčnika takrat ni bil umetniško in družabno posebno cenjen. Za izdajo svojih dramatskih del se sploh ni menil in tako je tudi sam kriv, da imajo shakespearologi celega sveta še zmeraj dovolj dela pri urejevanju besedil in ugibajo marsikje, kaj je prav in kaj ni prav, kaj je Shakespearovo in kaj bi naj kdo drugi (kakšen igralec ali pisec) vrinil v besedilo. To in pa surovost, ki so mu jo mnogi očitali doma in v tujini, je izzvalo številne prokrustovske predelave njegovih del, ki so šle tako daleč, da je npr. ruski klasicist Sumarokov na koncu Hamleta poročil z Ofelijo, angleški Nahum Tate pa že pred njim zaročil (1681. leta) Kordelijo in Edgara v »Kralju Learu«, da je prišlo do »happy-enda«, ki je danes tako priljubljen tudi v filmski scenarijski industriji. Tudi veliki reformator angleškega gledališča, dramatik in igralec Garrick (1716–79) je igral »Kralja Leara« s srečnim koncem. Gledališče je postalo ustanova privilegirane gospode, ki ni prenesla resničnosti in »surovosti« Shakespearove dramatike ter je videla v njej za svojo rahločutnost le okrutnosti in grozovitosti, čeprav jih je sama v življenju precej povzročala in zakrivljala. Celo Voltaire ga je imel za barbara. Morala je priti francoska revolucija, da se je to vsaj nekoliko spremenilo. Čeprav ni spregledal Shakespearu »številnih pomanjkljivosti«, je vendar Alexander Pope (1688–1744), tisti racionalist, iz katerega je dal Linhart natisniti pod svojo sliko citat »... not yet to vain to mend«, zadel v živo, ko ga je pred prefinjeno »čistostjo« literature in okusa vladajoče družbe opravičeval ter zapisal: »Pisal je za ljudstvo, pisal je najprej brez protekcije višjih razredov in torej brez cilja, da bi jim ugajal...« Pope je tudi zapisal, da je v Shakespearovih delih mnogo takšnega znanja, ki ga v knjigah ni mogel najti. Vse modrosti, ki so kljub nekaterim anahronizmom v njegovih delih, je črpal iz lastnih izkušenj in tako iz zanj najpomembnejše knjige življenja. Oficialne družbe ga ni posebno cenila, pač pa so ga cenili preprosti ljudje iz meščanstva, ki so bili glavno njegovo občinstvo. »Poeta laureatus« oficialne družbe je bil njegov tekmec Ben Jonson.
Gledališče v takratni Angliji je bilo nekaj podobnega, kar je danes kino, dramatik pa isto, kar je danes filmski scenarist – literarna zvrst, ki prav tako nima še pravega ugleda, kakor ga takrat ni imel dramatik. Takrat so cenili predvsem pesnike. Mladi Shakespeare, da bi imel tudi pravi literarni uspeh in ne le dvomljivega gledališkega, je izdal leta 1593 v založbi svojega stratfordskega rojaka tiskarja Richarda Fielda pesnitev »Venus and Adonis«, ki je izšla v letih 1594–1605 še sedemkrat, osmič pa 1617. leta. Podoben uspeh je imel s pesnitvijo »The Rape of Lucrece (Ugrabitev Lukrecije), ki jo je izdal že naslednje leto (1594). Doživela je do njegove smrti kar pet izdaj. Kar je dotlej napisal dramatskih del, so ležala v gledališkem arhivu. Čeprav so mu ustvarile te igre ime med gledališkim občinstvom, je pravo literarno slavo žel s tema dvema deloma, saj so mu ob njih nekateri napisali prave slavospeve (Michel Drayton, Richard Carew itd.). Med Shakespearove občudovalce štejemo celo Spensera, največjega pesniškega sodobnika Shakespeara. K tema epsko-lirskima pesnitvama pa se priključujejo še soneti, ki jih mnogi štejejo za enak umetniški vrhunec kot njegova najboljša dramatska dela. S soneti, ki so bili takrat velika moda, se je poskusil zelo zgodaj. Že v komediji »Lover's Labour's Lost« (»Izgubljena bol ljubezni«), ki sodi med prva njegova dramatska dela, so trije, tudi zbor v »Romeo in Juliji« govori obakrat v sonetu. Prav tako je napisano Helenino pismo v komediji »Konec dober – vse dobro« v sonetni obliki. Čeprav so izšli soneti prvič šele 1609. leta (izdaja je roparska, ker je ni pripravil Shakespeare sam), je večina mnenja, da jih je moral vsaj večji del napisati že v tridesetih letih svojega življenja. Čeprav je v njih stilu tudi nekaj literarne mode časa, nadkriljujejo večino takratnih sonetov in to po svoji notranji pristnosti doživetja in iskrenosti izpovedi. Večina so mojstrovine zase in priča težkih pesnikovih muk in spoznanj, čeprav še doslej niso mogli ugotoviti pozitivistično natančnih podatkov o dogodkih in ljudeh, ki so jih izzvali, kar pa naposled za njih umetniško vrednost niti ni bistvene važnosti. Lahko bi jih imenovali sonete ljubezni in nesreče, ker gre v njih predvsem za ljubezen do neke črnolaske in za razočaranje nad prijateljem, s katerim ga je varala. Najbridkejše med sto štiriinpetdesetimi bi naj napisal v začetku svojih štiridesetih let, morda celo nekje med »Hamletom« in »Learom«, ko je moral doživljati težka osebna razočaranja. O tem priča najbolj šestinšestdeseti sonet, ki izraža ogorčenje in stud nad časom in družbo, ki sta izgubila vse moralne temelje in vse etične vrednote spremenila v zlobo, laž in nasilje, ko je najrajši umrl. Sonet bi mogel biti prolog k »Hamletu«, »Kralju Learu« ali »Timonu Atenskemu«, ki je hudo blaga drama usodnega razočaranja in ljudomrzništva, čeprav po umetniški strani ne dosega prejšnjih dveh.
Pesnik Shakespeare ni v neskladju z dramatikom, kajti stilno se skladata epa in soneti s stilom njegovih šestintridesetih historij, komedij in tragedij, ki sta jih zbrane brez »Perikla« izdala v prvem foliju leta 1623 bivša njegova gledališka tovariša John Heminge in Henry Condell. Njima se ima svet zahvaliti, da se je ohranilo celotno Shakespearovo delo, čeprav je besedilo tu in tam okrnjeno ali popačeno. Sedemnajst del je prej izšlo v nezanesljivih kvartih, ker so večinoma roparske izdaje, nekateri pa morda celo sestavljeni iz vlog. Izdajatelja sta gotovo tudi črpala iz gradiva, ki se je ohranilo pri požaru gledališča »Globe« leta 1613.
V svojem obsežnem dramatskem delu je Shakespeare ustvaril celo galerijo človeških likov, portretov različnih človeških značajev z vsemi protislovji dobrega in zlega, temnega in svetlega, kar se velikokrat že v težko razumljivi simbiozi izpričuje v posamezniku ali množju. Kljub različnosti številnih likov, ki so
- Categories
- Refleksija in publicistika Dramatika
- People
- William Shakespeare Anton Tomaž Linhart George Bernard Shaw Christopher Marlowe Ben Jonson Lev Nikolajevič Tolstoj David Garrick François-Marie Arouet Voltaire Nahum Tate
- Note
- 400-letnica Shakespearovega rojstva
- Archival material identifier
- 1964-05-2301-2400_2407-2408