Zgodbe o nas
J. K., TT, 22. 6. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
LEON DOLINŠEK,
FOTOREPORTER:
Zgodbe o nas
Naši fotoreporterji še vedno vse preveč poredko podpišejo svoje fotografije. Leon Dolinšek jih podpiše vsakokrat. To pomeni, da se jih ne sramuje, da so objavljene slike kos njegove podobe življenja okrog nas. Njegove slike je veselje pogledati, ker vedno o nečem pripovedujejo, nikoli niso samo površna ilustracija življenja. Med tiste redke fotoreporterje spada, ki si prizadevajo dvigniti raven časopisne fotografije in ki s svojimi fotografijami izražajo svoj odnos do življenja. Nekaj let je delal kot časopisni fotoreporter, sedaj pa je zaposlen kot umetniški fotograf pri Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani. Prav gotovo ste na tej strani že nekajkrat opazili uokvirjeno sliko z naslovom »Iz Dolinškovega albuma«. Za vse tiste bralce, ki Dolinška ne poznajo, kratek razgovor z njim.
- Kako ste začeli?
Precej nezanimivo. Stric je delal na pošti. Pa smo doma sklenili, da bom delal na pošti tudi jaz. V Beogradu sem študiral šibki tok, na oddelku za telefonijo. Sedem let sem bil v službi pri PTT. Stric pa je bil tudi fotoamater, eden tistih, ki jim je pri srcu narava, pokrajina, drevesa in potoki. Tako kot me je pridobil za pošto, me je pridobil tudi za fotografijo. Prve posnetke sem napravil z njegovo kamero. To je bila počasna kamera. Nisem bil preveč zadovoljen z njo. Pozneje sem začel snemati z Leico. Ko sem bil v denarni stiski, sem nesel nekaj svojih fotografij pokazat uredniku nekega časopisa. Odklonil jih je. Še isti dan sem pomotoma vstopil v kulturno redakcijo Dela. Takratni urednik Milan Šega si je fotografije z zanimanjem ogledal in mi dal v razgovoru dosti dragocenih nasvetov. Zame, za sramežljivega amaterja, ki je slikal predvsem arhitekturo in pokrajino, so bili ti nasveti pomembni. Takrat sem dobil v roke tudi italijanski tednik Il mondo in se navdušil za njegove fotografije. Tuje revije sem začel listati z drugačnimi očmi, pa tudi filme sem gledal predvsem z očmi fotografa.
TT 22.VI. 65.
Na Slovenskem imamo fotografske klube, razstave v majhnih in velikih merilih. Je torej fotografska kultura na visoki ravni?
Kolikor vem, je tega drugje še več. Pri nas bi se s fotografijo ukvarjal še marsikdo, če bi imel denar za drage aparate, za filme in za papir. Kdor pa že fotografira, mora čutiti v sebi notranjo potrebo, željo, da nekaj izpove. Če slika nič ne pove, če se dela brez srca in očesa, to nima posebnega smisla.
In časopisna fotografija, njene možnosti in nemožnosti pri nas?
Fotoreporterji se premalo zavedajo, da so kronisti nekega dogodka in časa. Vsak fotoreporter bi moral imeti lasten pogled na dogodek, ki ga hoče upodobiti na sliki. Fotografija mora izražati bistvo fotoreporterjevega doživetja. Za to je treba imeti šesti čut. S tem čutom je treba ujeti pravi trenutek, pravo razpoloženje. Poklic fotoreporterja je žal pri nas zapostavljen. Malo jih je, pa še ti niso moralno niti materialno stimulirani. Časopisi bi morali imeti posebne urednike za fotografijo. Navkljub vsemu je opaziti prizadevanja posameznikov, kvaliteta slik pa pogosto trpi zaradi hitrosti, zaradi slabih klišejev, slabega papirja in neprimerne uvrstitve v časopis.
Imate pri slikanju težave?
Kadar slikam ljudi, skušam imeti do njih odnos, spoštovanje. Večkrat sem se počutil neprijetno, ko sem slikal žalostne človeške stvari. Fotograf pa mora biti seveda večkrat nadležen. Sam pazim na to, da nisem preveč viden. Aparat imam vedno skrit pod suknjičem. Tehnika mi daje možnost, da slikam hitro. Če me ljudje vseeno opazijo, se vznemirijo, začno se obnašati prisiljeno in pozirajo. Velikokrat sem si želel, da bi bil neviden ali da bi bila vsaj kamera nevidna.
Vaša najboljša fotografija?
Približno vem, kakšne bi morale biti. Pri izbiri fotografskih motivov me zanimajo ljudje in stvari, ki so v ozki povezavi s človekom. Ni potrebno, da je človek na fotografiji, lahko so tudi samo sledi, ki jih je zapustil.
Leon Dolinšek je v odgovorih nanizal nekaj svojih spoznanj, ki so nastala ob delu. Sicer pa se raje kot z besedami izraža s podobami. Zanj je zanimivo vse: ljudje v kavarni, na ulici, v gledališču. Zato ne gre nikamor brez fotoaparata. Pri delu se mu pripeti tudi kaj veselega. Poslušajmo eno ali dve zgodbi:
V Delu je objavil fotografijo fasade ključavničarske delavnice. Pred delavnico je bil pritrjen cehovski znak velik ključ. V uredništvu so dali sliki simboličen naslov »Zlati ključek«. Naslednji dan je prišel v uredništvo ves preplašen ključavničar vprašat, kaj naj to pomeni. Mar so hoteli s tem reči, da predrago računa?
Ko je v objavil sliko postreščka, kako stoji pred pošto, se mu je postrešček prišel zahvalit. »Dvajset let stojim tam, pa me doslej še nihče ni opazil. Vsi kolegi in znanci so mi čestitali.«
Vsaka Dolinškova fotografija je pravzaprav zgodba. Zgodba o enem izmed nas.
J. K.
Po temnih kvadratih (Foto Leon Dolinšek)
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Refleksija in publicistika
- Producers
- SNG Drama Ljubljana
- Archival material identifier
- 1965-07-4201-4300_4202