Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Neintoniran orkester

Ala Peče, Delavska enotnost, 22. 7. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
NEINTONIRAN ORKESTER Ob anketi glasbenih šol Republiškega sveta Zveze kulturno prosvetnih organizacij Če bi besede, ustni ali pismeni sklepi in dogovori lahko uredili naše šolstvo, bi bilo zdaj, po dolgoletnih burnih razpravah, gotovo že na zeleni veji. Tako pač lahko mislimo vsaj na prvi pogled, čeprav sem prepričana, da tudi ta pogled vara. Medtem namreč, ko smo postopoma teoretično, pa tudi v praksi (bodimo pravični!) reševali materialni položaj šol, uvajali v šolskih kolektivih delitev dohodka po delu, reformirali osnovno šolo, delno modernizirali učne načrte na nekaterih področjih šol druge stopnje, napisali nebroj učbenikov (še vedno premalo), pa smo v besedah in dejanjih prezrli enovitost, soodvisnost in potemtakem učinkovitost celotnega sistema šolanja in izobraževanja pri nas. Če v praksi postopoma utrjujemo v materialnih in vsebinskih pogledih najprej osnovno šolstvo, potem drugostopenjsko... pa je ne samo nerazumljivo, temveč že kar sramotno, da se v načelu nismo niti dogovorili, niti nam še ni povsem jasno, kakšne naj bi bile po vsebini vse naše šole, koliko jih rabimo, zakaj in kje, kaj bomo potrebovali v neposredni in daljni prihodnosti v odnosu na naš družbeni in gospodarski razvoj, ki le nista več nobena nerešena uganka. Vse to mi je prišlo na misel ob sicer še nedokončani anketi glasbenih šol Slovenije, ob anketi, ki jo je izvedel glasbeni sosvet pri Republiškem svetu Zveze kulturno prosvetnih organizacij Slovenije. Če so namreč trenutno šole, ki jih še vedno motrimo z levim očesom, so to prav gotovo glasbene šole, naj bo to v vsebinskem ali materialnem pogledu, celo z ozirom na njihovo družbeno pomembnost in potrebnost ali nepomembnost in nepotrebnost. Ker se veliko število naših anket izgubi v tem ali onem predalu in mnoge res malo povedo, saj nismo zmeraj pri anketiranju dovolj skrbni in pozorni, poglejmo nekaj dejstev iz ankete o glasbenih šolah. Skoraj bi lahko trdili, da v Sloveniji ni več občine, ki bi ne imela vsaj nižje glasbene šole, saj je glasbenih šol, srednjih in nižjih, pri nas kar 56. Dve tretjini teh šol je bilo ustanovljenih po vojni, največ v petdesetih letih. Že ta velik, nenadni porast glasbenih šol, je nujno prinesel s seboj kopico problemov, od kadrovskih, materialnih in tudi nekje družbenih. Vse novo se le postopoma oblikuje, kako se oblikuje in pričenja uveljavljati, pa je v tesni soodvisnosti tudi od okolja - v primeru glasbenih šol, od razumevanja in skrbi družbe. V mnogih občinah so ustanovili glasbeno šolo brez temeljitega premisleka, podobno kot so ustanavljali nebroj nerentabilnih gospodarskih organizacij, z eno samo željo, da bi pač imeli glasbeno šolo. Potem so očividno pozabili nanjo ali so pozabili na svojo odgovornost ustanovitelja. Kako bi si sicer mogli razložiti, da ni skoraj v nobeni slovenski srednji ali nižji glasbeni šoli res dovolj glasbenih instrumentov, ali vsaj takih, ki so dovolj dobri; da je povprečje prostorov za individualni pouk na šolah, ki imajo od 400 in več učencev, pa do onih z 42 učenci le 5,9 učilnic, da polovica šol nima svoje lastne zgradbe in dela v zelo slabih prostorih, da o produkcijski sobi oziroma dvoranici za orkester sploh ne govorimo. Če ugotavljamo, da je v našem glasbenem šolstvu še mnogo problemov, ki jih od njegovega hitrega porasta pa do danes nismo mogli premostiti, je to do neke mere razumljivo. Kako bi naj v pičlih petnajstih letih dobili toliko šolanega kadra, kot bi ga potrebovali, kje toliko sredstev, da bi nabavili vse potrebne glasbene instrumente za vse šole ter zgradili na desetine glasbenih šol. Obenem pa je res, da nismo vselej storili tudi tega, kar bi lahko in morali. Ob podatkih za anketo o glasbenih šolah v Sloveniji je videti, kje smo pravzaprav najbolj grešili in še grešimo. Druga stvar, ki sicer ne sodi k sami anketi o glasbenih šolah, pač pa k problematiki tega šolstva in k njegovim že desetletja nerešenim problemom je, da še vedno ni učnih načrtov (na primer za pouk trobil in pihal), dovolj notne literature ter vsestransko učinkovitega izobraževanja glasbenih pedagogov za nižje in srednje glasbene šole. Danes imamo poleg Akademije za glasbo dva tipa šol, ki vzgajata glasbene pedagoge in sicer glasbeni oddelek na Pedagoški akademiji in srednje glasbene šole. Praksa že nekaj let sem kaže, da prihajajo študenti na glasbeni oddelek Pedagoške akademije brez dovoljnega predhodnega znanja in se torej lahko med dvoletnim študijem izpopolnijo le do določene meje. Po diplomi se skoraj vsi zaposlijo na glasbenih šolah. Tisti, ki končajo desetletno šolanje na nižji, potem na srednji glasbeni šoli – in v desetih letih je že moč prav dobro obvladati instrument, teorijo in zgodovino glasbe, pa večinoma odhajajo na osnovne šole kot učitelji za glasbeni pouk. Človek se vpraša, kako je možna taka dvotirnost šolanja in znanja. Po vsem tem nas torej ne sme čuditi, če najdemo nižjo glasbeno šolo v bližini večjega slovenskega mesta, katere podoba je nekako takale: upravnik prostorov ne premore, ima pa tri sobe za individualni pouk in eno za pouk teoretičnih predmetov, in sicer vse to v treh različnih stavbah. Last te glasbene šole so trije slabi klavirji in ena slaba violina za 52 učencev v letošnjem šolskem letu (pozabiti ne smemo, da imajo nekateri učenci svoje instrumente). Na šoli so trije učitelji, od katerih je en sam diplomiral na Srednji glasbeni šoli in še ta na teoretsko pedagoškem oddelku, druga dva sta »specializirana« za klarinet in violino. Iz podatkov za anketo pa je razvidno, da poučujejo na tej glasbeni šoli poleg teorije, klarineta in violine še klavir, trobento in pozavno. Občina odobri šoli od svojih proračunskih sredstev slaba dva ali dobra dva milijona dinarjev letno, tako letos šola seveda ni razpisala nobenega novega delovnega mesta. Podobnih primerov je v Sloveniji še mnogo. Vprašanje je, če so take glasbene šole, ki povrhu vsega niti nimajo perspektive, sploh potrebne, če bi jih ne kazalo ukiniti ali jih priključiti kaki večji glasbeni šoli ali celo omogočiti tistim desetim učencem in še manj, ki res obiskujejo šolo od prvega do šestega razreda, prevoz do druge, najbližje glasbene šole. Za drugi tip naših glasbenih šol vzemimo šolo neposredno poleg Ljubljane, s 365 učenci in 60 učenci, ki so vključeni v predšolsko vzgojo s 17 diplomiranimi pedagogi, šolo s silno razvejano dejavnostjo, kjer pride na enega profesorja pri individualnem pouku 16 do 18 učencev. Občina Domžale daje šoli le sredstva za osebne dohodke zaposlenih. Koliko let bo mogel kolektiv te šole pod takimi pogoji še dobro delati?! Lahko bi še naštevali, na primer tiste občinske skupščine, ki vidijo v svoji občini poleg osnovne šole le še glasbeno šolo, malo pa jim je mar za vse drugo šolstvo in izobraževanje. Končno bi mogli iskati delno krivdo za slabosti v glasbenih šolah in pouka v njih tudi v samih šolskih kolektivih, pri glasbenih delavcih in njihovih društvih. Toda, zaenkrat naj bo dovolj ta droban vpogled v anketo. ALA PEČE

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1965-07-4201-4300_4280
Report a problem to oder@slogi.si.