Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Ta star Kran (Slavospev)

Marjan Rus, TT, 5. 7. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
MARJAN RUS TA STAR KRAN (SLAVOSPEV) V Podrekarjevi hiši pri Mežnarju smo s staro mamo, ki je imela nešteto let dijake na stanovanju in na hrani, ob nedeljah igrali karte. Bila je vdova. Njen pokojni mož je pogosto hodil pozno zvečer domov. Po kranjsko se temu pravi, da »ga je zvozu«. Nekoč si je pravkar pred skupno spalnico na tiho sezul škornje in še tiše odprl vrata v zakonsko sobo. V sobi je bila pri vratih velika stenska ura, skoro od stropa do tal. Pričela je biti dvanajst. Pa je bil Mežnar z vsemi žaubami namazan in je po desetem udarcu za kembelj zgrabil in s tem bitje ure prekinil. Zamižal je in v svojih mislih sebi samemu stisnil roko in si čestital k uspehu. Še malo je počakal, potem pa je izpustil kembelj in lepo pozdravil: »No, zdej sm pa tle!« Pa je ta presneta ura - dolžna je bila še dvakrat - zabila. In žena ga je nahrulila: »Zdaj boš pa, pijandura, že ob dveh zjutraj hodil domov!« Ves teden nista besede spregovorila! No, in zdaj že njena vnukinja igra v ljubljanskem mestnem gledališču. Fantazijo, katera je igralcem hudo potrebna, ima vsekakor po starem očetu-mežnarju pa seveda tudi po mami, ki je igrala navadno vloge hudih in dobrih mater. Danes so igralci v časteh, takrat pa vsaj poklicni — niso bili. Če so potujoče igralske družbe vkorakale v kraj gostovanja, so domačini zakričali: »Pospravite obešeno perilo, igralci gredo!« Danes pa plačajo najboljšemu italijanskemu tenoristu v Solnogradu dva in pol milijona dinarjev na večer! Kako se časi menjajo in kako ta čas beži! Ne bom se čudil, če bo pravnukinja stare Mežnarjeve mame igrala v ljubljanski Drami, in to v novi hiši, ki bo zamenjala staro avstrijsko gledališko zgradbo. Na Pungartu v stolpu je stanoval upokojenec Globočnik. Bil je čudak — pa ni čuda! in otroci smo žvižgali za njim, ker smo vedeli, da ga to jezi. Bil je poštni uradnik. Pa pride nekoč na pošto neki avstrijski grof in hoče oddati pri okencu priporočeno pismo. Globočnik mu pismo vrne, ker je bil naslov nečitljivo napisan. Grof ga takole nahruli: »Kakšen uradnik pa ste, da še čitati ne znate?« Pa mu odvrne revček: »Kakšen grof pa ste, da še pisati ne znate?« Čez nekaj dni je bil še večji revček, ker so ga odpustili iz službe. Ne grofa — poštarja! Jurčkova Katra je bila zadnja Kranjčanka, ki je v znak spoštovanja nagovarjala ljudi v tretji osebi množine. Tako je npr. vprašala imenitno sosedo: »Ali so oní že čitali časopise?« Na Koroškem je uporaba tretje osebe množine zelo razširjena in to tudi kadar govorijo z nekom o nenavzoči osebi, katero visoko cenijo, npr.: »Veste, da so naš župan odšli v mesto?« Nič poznan pa ni bil pri nas avstrijsko-nemški nagovor pred nami stoječe osebe v obliki tretje osebe ednine. »Višji« sloji, posebno člani plemstva in dvora so z »navadnimi« ljudmi takole govorili: »Je on že plačal svoj dolg?« ali pa: »O njem pa čudne stvari pripovedujejo.« Tak direkten nagovor je žaljiv in znak aristokratske nadutosti. Svoje dni so Kranjčani radi »šnofali« in čikali. Prvo je bilo bolj damsko početje. Na hrbet leve roke so položili ščep tobaka, katerega so s palcem in s kazalcem desne roke vzeli iz »škrniclja«. Ta tobačni prah so z vdihom potegnili visoko v nos. Baje pomaga pregnati nadležen nahod, vsekakor pa glavo čisti. Matadorja sta bila v tej športni panogi omenjena Jurčkova Katra in pa nadučitelj Ivanc. Tobak za čikanje so prodajali v »štangah«, ki so imele obliko klobase. Odrezali so košček in ga montirali med zgornjo čeljustjo in zgornjo ustnico, da jim je kar oko zaprlo. Zdaj bi za natančno šaljivo zgodovino mesta bilo potrebno, da se točno ugotovi, koliko čikarjem se je zaprlo desno in koliko čikarjem levo oko. Čikarji so trdili, da je čikanje dobro za dezinfekcijo ust, zob, dihalnih in požiralnih kanalov. Tu pa seveda niso poklicani, da bi »dajali« znanstveno medicinske izjave. Ni namreč važno, kaj so oní trdili, pač pa to, kaj so o čistem izdihu rekle stare Kranjčanke, ki so v ozkih zakonskih posteljah morale s temi čikarji prebiti vso dolgo noč. Blaga naj ne hvali tvorničar, temveč kupovalec! Za dezinfekcijo ust uporabljajo moderni Kranjčani pristno slivovko. Pravijo, da z mnogo večjim uspehom. Strice in tete smo otroci največ vikali, starše pa tikali, toda ne povsod. Mojemu očetu je mati v nagovoru rekla »Rus« in ne »Vilko«. Če je o njem govorila z otrokoma, je seveda rekla »ata«, če pa je govorila o njem s tujimi ljudmi, ni rekla »moj mož«, temveč zopet »Rus«, npr.: »Rusa pa danes dolgo ni na kosilo!« Moja sestrična Pavla je tudi še pred desetimi leti rekla možu »Malnar«. Starejši otroci so mojo teto (svojo mater) vikali, mlajši pa tikali. Prelom v isti generaciji! Kruh smo takrat redko kupovali pri peku, pač pa žemlje in »kifeljčke«. Testo smo nesli k peku peč, seveda pa posebno potice in jabolčni zvitek. Pri Klandru so imeli slaščičarno, vendar je moral biti že velik praznik, god ali pa rojstni dan, da nas je oče peljal tja. Jagodic je bil takrat fotograf. Kolikokrat mislim na stare slike, katere je imel shranjene v svojem arhivu! Če je na teh slikah napisano, koga predstavljajo, bi se rad zaprl v črno kamro in ob sveči klical duhove. Mislite, da v Kranju ni nihče spiritiziral? Motite se, toda o tem pozneje v dostavku o kulturi! Kaj vse bi človek odkril na teh starih fotografijah — bradate možakarje, stare šele 30 let, može in fante v uniformah požarne brambe, majave starčke, kostimirane kot veterane, mlade zakonske pare in skupine: družine z neštetimi otroki in vnuki, nabornike, pevske zbore in razrede, ljudskošolske in abiturientske igralske skupine, žene s širokimi klobuki, može z lovskimi puškami. Vojaške uniforme in mrtve na mrtvaškem odru. Pogrebe in »muzikantarje«. In pa otročičke, ki nagi na trebuhu »kravc pasejo« na ovčji koži! Kako bi se začudil, če bi bilo pod tako sliko napisano: »Naš Petrček, pol leta star« in na drugi strani: »Prva slika gospoda Petra Kobalja, tapetnika in občinskega svetnika.« Mimogrede: otroke je prinašala Potuškova babica baje iz Kokre, ker je Sava premrzla. Odkar obstaja človeštvo, obstaja tudi isti način fabrikacije. Babičin mož Pep pa je na koru meh tlačil. Navadno pomeni beseda »tip« človeka, ki vsebuje značilne črte neke določene skupine ljudi. Kranjčani smo taki hudičevi individualisti, da še dva nista enaka. Za nas torej omenjena opredelitev pojma »tip« ne velja, pač pa tista, ki pravi, da je »tip« človek, ki je nekaj nenavadnega v kakršnikoli smeri — nekaj posebnega, ki v vrsti ne stoji, ki sosedu ni podoben ali pa enak. O teh kranjskih tipih smo že govorili in bomo še govorili. Na tem mestu le nekaj primerov za najbolj »tipične tipe«. Oglejmo si najprej »ta debele«. V to kategorijo spadajo: Likozarjev Stanko, trgovec Florijan in pa tapetnik Kobal. Ti trije bi skupaj »odvagali« poln prvi razred osnovne šole z učiteljem vred. Stanko je bil revček, ker je bila teža v zvezi z njegovo boleznijo, katero je ponižno in s humorjem prenašal. Florijana še stari Kranjčani ne poznajo. Zato o teh dveh ne bomo govorili, — o debelih ženskah pa tudi ne, pa naj še žive, ali pa ne več. Ženska še tehtnico razbije, ki nič kriva ni; pa bi njene dolge roke segle celo na Dunaj do mene, ki sem res kriv objedavanja. Zato pa o Kobalu več! A. Cisoiva

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1965-07-4201-4300_4307
Report a problem to oder@slogi.si.