Razmišljanja ad hoc
Saša Vuga, TT, 6. 7. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
SAŠA
VUGA:
RAZMIŠLJANJA AD HOC
(Iz razprave na 1. prvem jugoslovanskem TV festivalu, Bled 1965)
K temu kratkemu razmišljanju me je pripravil spomin na intervju, ki ga je dal Radivoje Lola Djukić, ko se je bil vrnil iz Pariza. Naslov tega intervjuja je bil Naša TV je boljša od francoske! Prevod intervjuja je pred poldrugim mesecem posredoval Ljubljanski dnevnik. K temu bi dodal še stavek iz eseja Normana Swallowa (Special Inquire), enega častitljivih imen BBC: Vsekakor je neprimerno, pravim neprimerno težje obdržati kvaliteto na TV kot pa v vseh drugih sredstvih za komunikacijo skupaj.
Saša Vuga, dramaturg ljubljanskega TV studia.
Ko prebiraš tujo TV literaturo, mislim literaturo starih TV, uganeš, da se še zmeraj in iz nekolikanj ironične inercije ubadajo s problemi, ki pa se mi ob njih za čudo resno ustavljamo. Razloček: medtem ko so tam zunaj modrijansko resignirano sklonili glavo, smo mi romantično prepričani, da bomo vsa vprašanja po vsi sili razvozlali, ker da so rešljiva in jih zategadelj pač moramo rešiti. Pri tem seveda hrepenimo po pomoči, dialogiziramo s publiko, prebiramo s povečevalnim steklom kritike (ki jih ponajvečkrat do pike resno upoštevamo). Odpiramo se v javnost, debatiramo, drezamo v spokojne državljane, ustanavljamo sosvete, nikdar zadovoljni. Kadar vsake kvatre enkrat preberemo prijazno oceno, nezaupljivo tipljemo v zakulisje in sodimo, da je ocenjevalca (ki naj bi stal neprizadeto, mrzlo kakor Tutankamon, med belino in črnino) vodilo blagohotje, čudna nežnost, prijateljsko pero. Tolikanj smo še mladi, nemara, da se ob tem soočevanju infantilno zaletavamo in včasih prek te provincialne pubertete hočemo sklatiti celo zvezde, pa pozabljamo, da je dandanes že pošteno muho težko ponižati in da se v starih TV od sile zadovoljni in hudo ponosni, kadar stisnejo v pest komarja ali enodnevnico.
Pred dnevi smo gledali, v sklopu te manifestacije, poulično sitnarjenje Ivana Hetricha. Ivanovo imperativno vprašanje pasantom, in vsi so bili vsaj na dostojni inteligenčni, če že ne na drugih stopnjah, je bilo: Povejte, prosim, kaj vam na TV ni všeč. In smo videli in slišali, da jim je vse, pa prav zares vse všeč. Razumljivo, sèm se takoj in tesno postavlja klasični tandem publika-kritika. Pa vendar sodim, da je to vprašanje za TV povsem specifično in da ga ne smemo ne bližati in ne enačiti npr. z vprašanjem gledališka publika in gledališka kritika.
Kritiki so lahko eterično smešni, lahko nepravični, lahko nebulozno visokostni, lahko klikarski, lahko trivialni. Marsikdaj in marsikdo se jih lahko privošči (kot se sami marsikoga in marsičesa). Ampak kadar so zakjučki njihovih sodb premišljeno, otipljivo in podprto razloženi, teh sodb nikdar in nikoli ne gre ne podcenjevati ne briskirati in ne omalovaževati. Nasprotno. Kritik naj bi namreč ne dajal svojih slonokoščenih sentenc, kadar jih ne bi mogel ali maral tudi plebejsko, demokratično razložiti. Kritika, ki se zaključi pred besedico zato, je ponajvečkrat puhla in brez vrednosti (ne moremo tožiti, takšne kritike je nunc et hoc aetatis precej). Kritika pa, ki nam opiše, posreduje in razloži ta svoj zato, ta kritika je dragocena, plodovita, ustvarjalna in spodbudna. Taki kritiki gre biti hvaležen, jo poslušati in ji slediti. TV kritika pri nas (posebno štirinajstdnevna) docela brez potrebe niha med plimo in oseko. Hoče se (nemara po tradiciji in navadi) vzdigniti v koturne, vsakdan pa jo rine v copate. In če je koturn znamenje teatra, je copata simbol novega spektakla (miniaturne zlate copatke, tolažilna nagrada nekaterih TV).
Perspektivni kót ni in ne more biti enak. Namreč: TV je in bo ostala industrija. Nekakšna strojnica, ki golta, ki požira, ki hoče vsak večer okoli pet ur streliva. Vsak dan, sleherni večer in brez oddiha. Ni izbirčna, včasih so ji dobrodošle celo makulature. Tu ni prostora za akademizem, za rdeči pliš, za pozlačene lože, za počasnost, za pretuhtanost. Proces se naglo odvija, rezultate je potrebno kar najhitreje realizirati. Važne so, kadar so, ideje in ne razmišljanja o njih. Cizeliranje je skoraj zmeraj odveč. Tu je hrup in je improvizacija in je naglica in je površnost, ki pa bi ji skoraj raje rekli površinskost. Mar ne gledamo mi vsi, s kritiko vred, na TV s stališč, ki so docela razumljiva za teatrski ambient in atmosfero? Ali nemara po vsem tem ne precenjujemo dolžnosti, ki jih TV ima, na pravice pa se obesimo zgolj toliko, da jih potisnemo vstran in pod vodo?
Kako smo pozitivno zmedeni, ko tu in tam primerjamo naše in tuje rezultate. Tako otožno razpoložen sem bil pred letom dni v Italiji, na Grand Prixu. Tam se je zvrstilo častitljivo število TV postaj, od Tokia prek Avstralije, Amerike, vse do Varšave. Prinesli so svoje najboljše, svoje kvalitetne konice, pokazali svoj ponos, svojo reprezentanco pa ni bilo med temi niti ene, poudarjam, in kolegi, ki so bili takrat na Prixu in ki so danes tu, bodo lahko potrdili, niti ene, ki je ne bi mi in naša kritika spremenili iz petelina v kurjo polpeto. Plaidoyer? Ne, zgolj resnica.
Kaj je pravzaprav TV? Zelo organiziran babilonski stolp. Pa vendar Babilon, ki je že opravil in ki še zmeraj zelo uspešno opravlja svojo (in ne samo svojo) revolucijo. Stolp, ki je povezal mesto in vas, Leningrad, kaj vem, z Zgornjim Kašljem, postavil Toscaninija v somračno krčmo, zlezel v kolibo najbolj zapuščenega puščavnika in, zdaj pa brez ponavljanj, postal predvsem domena in kongenialen velikim masam, množici.
Ob tem in zato je nemara razumljivo, da nekateri intelektualci gledajo postrani na TV. Ali natančneje in z majčkeno zlobe: je sploh ne gledajo, čutijo pa vseeno dolžnost, da o TV slabo in zviška govore. Nikakor ne morejo spoznati in sprejeti tisto, kar zgane, zanima, gane in včasih celo eksaltira na milijone in milijone ljudi. Na Francoskem, zakaj pojav seveda ni le naš, so tako stališče krstili za »le complexe de Rimbaud«. Ti ljudje hočejo menda biti nekomformisti, bojijo se, da bi čustvovali tako, kot še znajo in zmorejo čustvovati široke mase. Bojijo se, da bi jih obtožili malomeščanskega okusa, značilnega za one, ki so obsodili Baudelaira in Rimbauda. Hkrati pa pozabljajo, pravijo zanje na Francoskem, da je ladja, ki je odpeljala pijanega, zasanjanega Rimbauda v Etiopijo, že pred petdesetimi leti zgnila v starem marsejskem pristanišču (in tudi v zavesti množic). Morda je tako res. Najbrž je res. Najbrž danes ni več malomeščanskega okusa, je pa množica, anonimna, ki hoče zvedeti, se zabavati, se navduševati, jokati. S tem občinstvom se ne moremo igrati slepe miši, zamešati okus z rafiniranostjo, fantazijo z avantgardo in talent s sofizmom. Ta publika ima svoje zahteve. To ni več publika v polcilindru in z zlato uro na trebuhu, findesièclovska, publika recimo izbrancev. Ta publika terja. Kdo se upa, upreti se ji?
Zastavlja se vprašanje: zakaj ne negovati sporeda po željah tistih gledalcev, ki imajo (ali ki se vsaj delajo, ko da imajo) bolj zapletene intelektualne zahteve. Tu bi forsirali poskuse, vratolomne eksperimente, najbolj eksplozivne oblike in vsebine današnjega časa in struj. Sodim, da bi to bilo zgrešeno. Vsaj po izkušnjah, ki jih imamo. In po kupih pisem, ki jih prejemamo. Zapletenega, težkega problema TV programiranja najbrž ne bi tako razrešili. Najbrž nasprotno. Če bi tako bilo, če bi zakorakali v vrhove, bi množicam gledalcev ostalo bore malo, popevke, kvizi, »krimiči«, loterija. Nemara je narobe prav: usmeriti najširše plasti gledalcev k delom in oblikam, ki so vse boljše, ki so iz dneva v dan vse boljše. Ne terjati, da bi ljudje čez noč imeli raje težko razumljivo od lahko umljivega in tisto, kar zdaj nočejo ne sprejeti ne prežvečiti. In tu je pot, ki jo dandanašnji hodi TV. Rezultati so zdaleč bolj pozitivni, kot bi bilo nemara videti na prvi pogled. Naši programi, priznajmo si, so v teh nekaj letih, kar živi pri nas TV, prehodili zelo jasen lok evolucije. Morda počasen, ampak konstanten in dosleden. Hoja bi morda bila hitrejša, smo pa špartansko revni. Pri tem se en passant zastavlja vprašanje: je mar TV kakor šolski tečaj, ki gre od stopnje do stopnje navzgor, dokler ne prejme maturitetnega spričevala? Kje je ta najvišja, najbolj zrela, najbolj prava stopnja? In kaj je zad za njo? Je o tem morda razmišljal mojster Swallow, ko je pisal svoj esej? To vprašanje (namreč vprašanje stopenj kvalitete) bo ostalo odprto še danes in jutri in pojutrišnjem.
TV je medij, vsakomur pri roki. Kot vsi predmeti široke potrošnje inklinira k temu, da bi zreducirala na najmanjši skupni imenovalec, da bi simplificirala in včasih celo zbanalizirala vse, kar sprejme in razširja. Pošastni mit klasičnih scen, prihod junaka, ki ga spremlja grmenje bogov, očiščujoča katarza starega spektakla, božji in profani misterij tragednih predstav, vse to je spremenila v nekakšen kasperl teater, ki ga dandanašnji gledaš z zobotrebcem v ustih pa v naslonjaču in copatah. Hkrati pa je iz posameznika ustvarila množico. Dala je gledalcu možnost, da je razbil osamljenost, da lahko v trenutku, ko se porajajo, sledi dogodkom, ki razburjajo svet in pretresajo družbo, v kateri živi. Morda se gledalec tega niti zaveda, ampak vse te še zmedene emocije zapuščajo usedlino in sled v njegovi psihi, in to sled, ki bo brez dvoma važno in lahko celo odločilno vplivala na njegovo oblikovanje v človeka in državljana.
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Refleksija in publicistika
- People
- Radivoje Lola Đukić Saša Vuga
- Archival material identifier
- 1965-07-4201-4300_4361-4632