Zatišje radijske igre
France Vuknik, Naši razgledi, 10. 7. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Radijska in TV glosa
Zatišje radijske igre
Letošnji teden jugoslovanske radijske igre je potekal in minil v komaj zaznavnem zatišju: medtem ko je bil minuli dve leti v družbi televizijske igre deležen vidnejše kritične pozornosti, se je letos umaknil v svojo internost in spet priklical vprašanje svojega obstoja. Vseskozi, odkar ta tekmovalna prireditev išče oblike svojega obstoja, je ostalo nerešeno poglavitno vprašanje, vprašanje javnosti, publike. Prva leta so organizirali tekmovanja radijskih iger v okviru Sterijinega Pozorja v velikem studiu novosadske radijske postaje in tako je minevalo v senci mogočne, žive, neposredne manifestacije vsakoletnega gledališkega snovanja v državi. Bolje se je godilo radijski igri v družbi s televizijsko, vezal ju je vsaj sicer odtujevalni tehnični posrednik. Vrnitev v internost je gotovo pogojena v naravi te specifične radiofonske umetniške zvrsti, kajti možnosti in razmere terjajo določeno intenzivnost, se pravi poslušanje po štiri ali več iger dnevno, in sicer v dveh skupinah - za radijske in mladinske radijske igre to pa, po dosedanjih izkušnjah sodeč, prav rado preide v odtujevalno hipertrofijo. V vsakem primeru pa ostane poglavitna možnost: ustvarjalcem radijske igre je omogočeno primerjanje režijskih, tonsko tehničnih in interpretacijskih prizadevanj in iskanj posameznih jugoslovanskih radijskih postaj, tu so teoretične in praktične možnosti za obogatitve in spodbude. Torej naj bi bil poleg razdelitve nagrad, ki jih je veliko in imeti hočejo spodbudniški namen, smisel Tedna (ali festivala ali tekmovanja) jugoslovanske radijske igre tudi v studiozni obogatitvi ustvarjalcev, javnost pa najboljša dela tako in tako spozna v okviru rednega programa posameznih radijskih postaj, saj so za to celo posebna določila, ki naročajo, da gre najboljše ocenjeno delo v redni program vseh radijskih postaj.
V programu letošnjega Tedna jugoslovanske radijske igre je bilo 11 radijskih iger (natančneje: 8 izvirnih radijskih iger, 2 dramatizaciji, od katerih je bila ena izvedena dvakrat, in sicer Ranka Marinkovića Angel v priredbi Franeta Aduma) in 14 mladinskih radijskih iger. Vse to se je poleg začetnih in sklepnih formalnosti in drugih vzporednih prireditev zvrstilo v štirih dneh v izredno lepih prostorih radijske postaje v Kopru.
Popolnoma odveč in dolgočasno bi bilo naštevati značilnosti posameznih iger, razen izbranih posebnosti, ki govorijo v prid samostojnosti radijske igre. Radijska igra je namreč lahko marsikaj, toda dobra radijska igra ima tudi svoje zahteve in zakonitosti in čeprav radio »posreduje samo zvok, torej je pri dojemanju zaposlen samo človekov sluh, vendarle daje ta služni medij obilo izraznih možnosti: kombinacija posnetkov z raznimi akustikami, montaža, artistične ekshibicije, kar vse omogoča intenziven poseg v človekovo intimnost in v njegovo zavest, prepletanje fantastike in realnosti. Vendar poznamo le malo del, tudi v programu letošnjega tekmovanja jih ni bilo veliko, ki bi dokazovala, da se pisatelji zavedajo, kakšne oblikovalne možnosti jim nudi radiofonski medij. Pri nas dejansko še ni pisateljev, ki bi se intenzivno posvetili radijski igri; nekaj jih sicer je, ki pišejo mladinske radijske igre, nekateri kar na tekočem traku. Njihova imena se vsako leto pojavljajo v seznamu izbranih del za tekmovanje (Milivoj Matošec, Aleksander Marodić, Svetislav Ruškuc, Aleksander Popović). Sicer pa se tudi od znanih in priznanih pisateljev oglasi vsako leto kakšno ugledno ime, lani na primer Mirko Božić, letos Petar Segedin, Ivan V. Lalić, Aleksandar Obrenović, Leopold Suhodolčan.
Igra Petra Segedina Jakobova usta (v izvedbi RTV Zagreb) je v bistvu uspela novela z značilnim šegedinovim posegom v človekova notranja nasprotja. Zgodba Jakobova usta je nekakšno nadaljevanje Kovačićeve Jame: grozljiv zločin nad ljudmi, pometanimi v brezno, ima daljnosežne posledice, postal je sestavina v ozračju določenega okoliša. Zgodbo pripoveduje starec pred zasliševalci, samo prenaša in komentira pripovedi očividca, ki je pokvaril in ustavil. Razumljivo je, da je Lalić porabil ta motiv z namenom, da bi spregovoril o odnosu med umetnikom in umetnino, o umetnikovih pravicah do svoje mojstrovine. In to je napravil s poezijo, z lirično meditacijo ustvarjalca o ustvarjalni strasti, vse pa v baladnem okviru. Lalićevo delo je lépo in če človek doseže to, je napravil veliko. Delo je poslala na tekmovanje RTV Beograd; glede izvedbe smo se čudili in obžalovali, da je bila patetična, neživljenjska. Kot tretji primer posrečene uporabe radiofonskih oblikovnih možnosti velja omeniti igro Mileta Stankovića Kravata v pisani izložbi. Vsebinsko je delo krhko: pripovedovati hoče o dvomih in upanjih mladih ljubimcev, o sončnih in mračnih predsodkih. In ko je avtor vse to realiziral v dialog, je nastala Kravata v pisani izložbi, spletena iz prizorov in življenjskih situacij, kakor jih je videla ustvarjalčeva fantazija v umišljenih konveksnih ali konkavnih zrcalih. Vedro, razigrano delo s priokusom trpkosti, ki se vgnezdi v človekov doživljajski svet. - Še en primer velja omeniti kot izrazitejši: Franeta Aduma dramatizacijo novele Angel Ranka Marinkovića. Pri tem delu sta se srečala mojstrski novelist, oblikovalec specifičnega dalmatinskega življenjsko polnega, pa z verskimi zahtevami opasanega sveta, Ranko Marinković (žal nimamo še njegovih novel v slovenskem prevodu) in zanesljiv poznavalec radiofonskih oblikovnih možnosti Frane Adum. V 37 minutno pripoved je uklenjena cela življenjska usoda, čeprav je dejanska zgodba zaobjeta v napeti situaciji: roka mojstra kamnoseka je obnemogla, delo bo moral prepustiti vajencu in kot vse kaže, tudi ženo, kakor jo je bil nekoč tudi on dobil po smrti njenega ostarelega moža, za katerega je postavil spomenik. Frane Adum in zagrebški izvajalci so tehnično prerastli možnosti, ki si jih človek predstavlja: na nekaj mestih so vkomponirali misel in govor v istočasno interpretacijo, ne da bi pri tem trpelo razumevanje; vse delo se preliva iz pogovora in pripovedi v notranji tok zavesti in spet vrača v zunanje spodbude. Lepa literatura je dobila artistično prebrisane izvajalce.
Takšen bolj ali manj posrečen preplet vsebinskega jedra z izvedbenimi prijemi bi lahko iskali še v nekaterih delih, kot na primer v Šoferjevem nokturnu Tomislava Ketiga, v Suhodolčanovem človeku, ki je bil, v konstrukciji Slobodana Novaka Strašno je vedeti; to so tezna dela, avtorji so poiskali ustrezne situacije za manifestacijo enega izmed svojih življenjskih spoznanj. Tudi za to je radijska igra primerna. Toda naj bo dovolj: radijska igra ima svoje zakonitosti, pisatelji bi morali čim bolj spoznavati možnosti, ki jih nudi radiofonski medij, vendar tako, da bi jih pri oblikovanju ne vezale in ovirale.
Kar pa se tiče Tedna jugoslovanske radijske igre, ima gotovo smisel tudi v tem, da omogoča spoznavanja in spoznanja takšnih in podobnih problemov.
Prihodnje leto bo slavil desenico v Novem Sadu
ALBERT DUMOUCHEL, Kanada, Prvo oranje, 1964, barv. mešana tehnika - globoki tisk
FRANCE VUKNIK
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Refleksija in publicistika Radio
- People
- Ranko Marinković Leopold Suhodolčan Aleksander Popović Mirko Božić Aleksandar Obrenović Aleksander Marodić
- Archival material identifier
- 1965-07-4201-4300_4955-4956