Gre za čast in za pravico do dela
Tit Vidmar, Delo, 10. 2. 1968
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Gre za čast in za pravico do dela
Italijanski igralci se s stavko zavzemajo za ureditev razmer
OD NAŠEGA STALNEGA DOPISNIKA
Italijanska gledališča so zaprta; filmski in televizijski studii samevajo, v laboratorijih za sinhronizacijo filmov ni slišati glasu, proizvodnja reklamnih skečev je obstala in reflektorji, ki so namereni na prizorišča foto-romanov, so ugasnili. Italijanski igralci stavkajo in ta njihova manifestacija ima toliko uspeha, kot malokatera njihova predstava. In razlog te nenavadne stavke? Italijanski igralci so ogorčeni, ker jih nekvalificirani tujci spodrivajo in jim na domačih tleh odjedajo kruh.
Pisani igralski svet prevevata neznana solidarnost in bojno navdušenje: morda stavkajoči prvikrat čutijo, je zagnano zapisal rimski list, da se resnično bore za dostojanstvo človeka - igralca.
Organizirali so pravi operativni štab in sestavili patrulje, ki hodijo po televizijskih studijih in pazijo, da kak kolega vendarle ne bi podlegel skušnjavi in se postavil pred kamero ali mikrofon. Skrbijo za nastanitev potujočih komedijantov, ki so ostali brez zaslužka, in razmišljajo o možnostih, da bi na javnih trgih prirejali varietej-ske predstave, katerih dobiček bi šel v stavkovni sklad.
V Rimu, Milanu in Torinu sklicujejo zborovanja, v Rimu, kjer je središče akcije, pa so priredili tudi demonstracijo pred parlamentom. I je dež in tako so imeli igralci, ki so zaposleni v potujočih in stalnih gledališčih, so stopili v stavko šele danes, da bi podprli filmske in televizijske igralce, ki stavkajo že nekaj dni. Če bo treba, so rekli, bodo poslali na pomoč še televizijske napovedovalce.
Razpoloženje, ki navdihuje italijanske artiste, je navdušeno izpovedal Raf Vallone, ki je te dni z Alido Valli v Rimu uprizarjal Millerjev »Pogled z mostu«. Vallone meni, da sedanja italijanska zakonodaja postavlja italijanski igralski svet v kolonialni položaj, ki ni v skladu s stopnjo italijanske kulture in njenim ugledom v svetu. »V Ameriki, Angliji ali Franciji lahko dobi italijanski igralec delo samo tedaj, če ga posebna komisija spozna za absolutno nepogrešljivega. Prišel je čas, da tudi v Italiji načnemo to vprašanje, da ustavimo nenehen uvoz tujcev, ki so često pod vsakim profesionalnim nivojem, in da uvedemo podobne norme, kot veljajo v drugih deželah. Da se počutimo kot v kaki kolonialni deželi, dokazuje tudi to, da si morajo italijanski igralci pod pritiskom producentov in zaradi domnevnega uspeha pri publiki nadevati tuja zveneča imena!«
Sicer pa italijanski igralci konkretno zahtevajo, da za televizijske filme uvedejo spričevala o nacionalnem značaju proizvodnje, televizija obvezno programira najmanj 86 odstotkov domačih filmov in telefilmov, da se odpravi zakonsko določilo, ki v določenih pogojih koprodukcijske filme izravnava z nacionalnimi filmi ter da se uvedejo kolektivne pogodbe.
Med najbolj eksponiranimi zagovorniki stanovske stvari srečujemo imena kot Gino Cervi, Alberto Lupo, Amadeo Nazzari, Paolo Stoppa, Vittorio Gassman, Monica Vitti, Peppino de Filippo, Folco Lulli, itd. De Sica, ki je sprva izjavil, da se stavka nič ne tiče, ker je francoski državljan, se je potem premislil. Tudi nekateri režiserji, kot Nanni Loy in Pietro Germi, so podprli igralce. Veliko besedo imata neumorna komika Ciccio Grassi in Franco Franchi. In slednji se je med drugim oglasil z retoričnim vprašanjem: »Toda zakaj ne vidim med nami Tognazzijev, Manfredijev, Sordijev in Mastronnijev?« No, priljubljeni Nino Manfredi je potem poslal solidarnostno brzojavko.
Tihi občudovalci priložnost videti za pravico vneto in na močeno Sandro Milo in druge televizijske igralce, ki za snemanje filmov in televizijskih oddaj nimajo priložnosti, so danes, da bi podprli filmske in televizijske igralce, ki stavkajo že nekaj dni. Če bo treba, so rekli, bodo poslali na pomoč še televizijske napovedovalce.
Razpoloženje, ki navdihuje italijanske artiste, je izpovedal Raf Vallone, ki je te dni z Alido Valli v Rimu uprizarjal Millerjev »Pogled z mostu«. Vallone meni, da sedanja italijanska zakonodaja postavlja italijanski igralski svet v kolonialni položaj, ki ni v skladu s stopnjo italijanske kulture in njenim ugledom v svetu. »V Ameriki, Angliji ali Franciji lahko dobi italijanski igralec delo samo tedaj, če ga posebna komisija spozna za absolutno nepogrešljivega. Prišel je čas, da tudi v Italiji načnemo to vprašanje, da ustavimo nenehen uvoz tujcev, ki so često pod vsakim profesionalnim nivojem, in da uvedemo podobne norme, kot veljajo v drugih deželah. Da se počutimo kot v kaki kolonialni deželi, dokazuje tudi to, da si morajo italijanski igralci pod pritiskom producentov in zaradi domnevnega uspeha pri publiki nadevati tuja zveneča imena!«
Sicer pa italijanski igralci konkretno zahtevajo, da za televizijske filme uvedejo spričevala o nacionalnem značaju proizvodnje, televizija obvezno programira najmanj 86 odstotkov domačih filmov in telefilmov, da se odpravi zakonsko določilo, ki v določenih pogojih koprodukcijske filme izravnava z nacionalnimi filmi ter da se uvedejo kolektivne pogodbe.
Filmska proizvodnja je med najbolj cvetočimi industrijami v Italiji in Rim je dejansko postal Meka za množice filmskih igralcev in aspirantov vsega sveta.
Razlogi za ta uspeh so gotovo v podjetnosti italijanskih producentov in v elastičnosti filmske politike. Pri tem pa najbrž ne gre prezreti, da so po eni strani ravno tujci s svojimi slavnimi imeni ter po drugi strani anonimne potujoče zvezdice s svojimi malimi zahtevami tudi doprinesli k dobri prodaji in dobičkonosnosti italijanskih filmov. Pojav je končno nemara povezan tudi s čedalje večjo udeležbo tujega kapitala v italijanski filmski industriji. Neposreden povod za stavko je menda film »Odiseja«, ki ga za televizijo snema De Laurentiis in v katerem so zaposleni pretežno tujci, glavno vlogo pa ima naš Bekim Fehmiju. Sicer pa italijanski igralci, ki so podčrtali, da njihova stavka nima opravka s politiko, zatrjujejo, da jim ne gre za denar, ampak za čast in za pravico do dela.
TIT VIDMAR
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Film in TV Refleksija in publicistika
- People
- Arthur Miller Peppino De Filippo
- Archival material identifier
- 1968-02-9701-9800_9799