S. Beckett: Čakajoč na Godota
Mirko Zupančič, Naši razgledi, 10. 2. 1968
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
drama
SNG Ljubljana
Mirko Zupančič
S. BECKETT: ČAKAJOČ NA GODOTA. Zamuda je zmeraj zamuda. Slovenci smo pričakovali to predstavo dobro desetletje, zdaj smo jo dočakali zares nekoliko zamudniško. Svet, ki ga je izumil Beckett v svoji tragičnogroteskni pesnitvi, nam je danes že znan in domač. V dobršni meri smo ga morali spoznavati prek njegovih duhovnih somišljenikov in naslednikov. Tako smo priča zanimivem paradoksu: nenadoma ta svet ni več do kraja in do poslednje pike zanimiv, ker ga poznamo in obvladujemo, zoper njega se postavlja nova situacija današnjega človeka. Hkrati pa spet ni pozabljen in premagan, saj marsikaj iz tega sveta deluje še danes. Predvsem pa je ohranil svojo izvirno pesniško veljavo.
Moč Beckettovega besedila je v tem, da je s posebnim pesniškim jezikom in miselno fantazijo prikazal svet človekove duhovne stiske in bede, preganjavice, obupa, hrepenenja, upanja, človečnosti in nečlovečnosti, smisla in nesmisla. Marsikje ima človek občutek, da posluša velike orgle, kjer se zvoki in zveni prepletajo brez možnosti sklepa. - Morebiti je na prvem mestu melodija Estragona in Vladimira, melodija obeh nemočnih in klovnovsko obarvanih človečkov, ki bi rada v različnih situacijah in iz različnih situacij ovrednotila svojo človeško bedo, ponižanje in nemoč. A protiigra znotraj in zunaj njiju je že naprej določena, absolutizirana in nepreklicno sklenjena. Umre rabelj in žrtev (ni nujno, da zdajle, fizično in pred našimi očmi), nenehoma pa obstaja nekaj, kar je zunaj dojemljivosti, nekaj, kar mora biti zavoljo rabljev in zavoljo žrtev, da so na koncu vsi ponižani. Eden se ukvarja s čevlji in zahtevami svojih prebavil, drugi bi rad človeka objel in ga spravil spet na noge, tretjega preganja tragičnodemagoška misel, da je človeka mogoče ukrotiti z vrvjo in ukazi, četrti je neznani odmev neznanega in vseskozi zbuja grozljivo spoštovanje, peti je...? Lahko pa bi začeli tudi zadaj, v sredi, s citati, kjerkoli. Ali po beckettovsko: »Misliti, to ni najhuje... Seveda ne, seveda ne, ampak v tem je že tisto.«
Z mislijo prodirati v Beckettov svet ni najhuje. Da je to mikaven posel, pričajo tudi številne in različne interpretacije njegovega dela. Teže je emocionalno zdržati ta svet svojevrstne gledališke glasbe, ki gledalca najprej izmuči, ga premetava iz paradoksa v paradoks, šele pozneje pa mu dovoli mišljenje, a spet z velikim vprašanjem. V svojih registrih to zares ni svet velike človečnosti in upanja, uvaja pa tudi drugačne možnosti, že kar v naslovu. V ozadju Beckettove glasbe je zanesljivo razpeta shema o nesmiselnem in razčlovečenem človeku. Če je v Godotu sploh kaj mogoče posamič citirati, bi lahko kvečjemu opozoril na neki Estragonov matematični dokaz proti koncu igre:
Vladimir: Če ti pravim, da mu je ime Pozzo.
Estragon: Se bo že pokazalo. Dajva! (Premišlja.) Abel, Abel!
Pozzo: Na pomoč!
Estragon: A vidiš!
Vladimir: Meni je tega dovolj.
Estragon: Mogoče se drugi imenuje Kajn? (Kliče.) Kajn! Kajn!
Pozzo: Na pomoč!
Estragon: To je vse človeštvo. (Molk.) Poglej ta oblaček!
Vse je tedaj zaman in enako nevredno. - So seveda stvari, ki jih človek mukoma uveljavlja, da bi sploh človek ostal. To niso samo »predmeti« duhovne narave, so tudi čevlji in prehrana. Morda je zavoljo vsega tega Beckett res ujetnik človeške variante nečlovečnosti; potaplja se v vse stvarno in brutalno, prav na dnu pa le hrepeni po absolutno čisti odločitvi: DA ali NE. Ljudi zapleta v razumno nemogoče situacije, da bi jim vsilil svojo logiko, a se mu pod prsti spreminjajo v pesniško odprt svet. Človeka hoče osamiti, ga strpati v analitične kletke, vse nastopajoče v igri (in življenju) želi spremeniti v isti nič, a navsezadnje le ne more živeti brez Godota in odloži samomor na jutri. Grozi mu pisateljska demagogija, a le ne vzdrži brez Drevesa, Večera in pogledov v Pokrajino.
Še in še bi lahko tako ali drugače razumeli in opredeljvali ta svet, ki se vrtinči med metafizičnimi (miti in religije) in človeškimi (družba in človek) dilemami. Menim, da to ni potrebno, saj je o vsem bogato spregovorila predstava v Drami. Odrska podoba tega izrazito gledališkega besedila je bila vzorna v podrobnostih in v celoti. Režiser France Jamnik, ki je delo prevedel že pred leti, zdaj pa ustvaril še sceno in kostume, je oblikoval eno svojih najbolj dognanih predstav. Uprizoritev je vseskozi žarčila nekakšno nevsiljivo in zagonetno poetično atmosfero, ki jo je žal - nekoliko krnilo razkazovanje odrske tehnike in arhitekture. Ta »odtujitveni« element ni bil najbolj ustrezen.
Režiser je z mnogimi gledališkimi domisleki in detajli (zlasti v prizorih med Estragonom in Vladimirom) dodajal tudi bolj abstraktnim sestavinam besedila odrsko plastiko in dinamiko, s polno zavestjo, da gledalca ne sme odrešiti beckettovske »vrvi«. Jamnik je doumel tudi tisto (manj vidno) naravo besedila, ki mora režiserja in igralce neizogibno povezati v en sam svet. Med režiserjem in igralci ni bilo nesoglasja, dopolnjevali so drug drugega. Stane Sever (Estragon) in Janez Albreht (Vladimir) sta svoje »variacije na isto temo« izvedla z izjemno igralsko močjo in koncentracijo. Ta igralski duet, ki za nobeno ceno ni hotel biti razdvojen in vsak sam zase, je opozoril prav na zanimive interpretacijske možnosti Beckettove igre: potrebni smo drug druemu, v igri in v življenju! Tu morda tiči tragično jedro Beckettove igre, če jo gledamo z današnjimi očmi in iz današnje situacije. Ljudje se med seboj potrebujejo, a hkrati bežijo drug od drugega. Človečnost je postavljena pod velik vprašaj, zato pa tudi umetnost in dragocenost človeka. Sever in Albreht sta to dilemo v polni meri in umetniško izpričala. Polde Bibič ne bi želeli, da bi pri svojem igralskem razponu postal in ostal specialist samo za tovrstne vloge je prvi del odigral z zanesljivim rutinskim znanjem: mogočnjaško napeta drža, obvezni razkorak itn. V drugem delu pa je omogočil sebi in Beckettovemu besedilu resnične grotesknotragične razsežnosti. Spet zanimiv paradoks, ki izvira tudi iz narave besedila: mogočnjaške poze so pač poze, ki so že od zmeraj in vnaprej določene in zato (umetniško) nezanimive. Svoj človeški volumen, razpon, notranjo plastiko in tudi človečnost dobi človek šele v stiski... Poseben popis bi zaslužila kreacija Branka Miklavca. Vsilila nam je namreč zelo tvegano vprašanje: kaj pa če je Lucky tisti Godot, ki ga je človeštvo čakalo, preden so uklenili Prometeja in ga čaka še zdaj? Ta zmeraj znova in znova uklenjeni človek, enkrat z verigami, drugič z vrvmi! Človek, ki se prebija skozi zgodovino, a je kar naprej ujetnik sebe in drugih. Človek, ki naj bi postal človek, a mu misel ne pomaga in ga ne odreši! Zavoljo svoje misli je ujet in vklenjen v verige skupaj s tistimi, ki ne mislijo, a vladajo, in še skupaj s tistimi, ki tavajo po svetu in s klovnovsko zagrenjenim humorjem iščejo rešitve.
Up je v igri in vztrajanju, celo v človeškem sprenevedanju, ki je spet samo igra o nemoči in - v hrepenenju po odrešitvi. Zato še ni samomora.
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Dramatika
- Producers
- SNG Drama Ljubljana
- Productions
- ČAKAJOČ NA GODOTA, Jamnik, 1968
- Archival material identifier
- 1968-02-9701-9800_9812a