Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Oguljeni smeh

J. Snoj, Delo, 13. 2. 1968

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Oguljeni smeh Po drugi oddaji »Salona za smeh« ljubljanske TV postaja že največjim optimistom jasno, da dobivamo s ciklusom humorističnih predstav »Smeh za salon, zaradi salona, zaradi tega ponesrečenega salona...« Smejimo se namreč že vsi vprek. Toda ne nastopajočim in njihovim smešnim idejam, temveč smešnosti zablode naših poklicanih ali poklicnih ali polpoklicnih humoristov, ki upajo, da nas bodo na tako lahek in poceni način privadili na svoje nazore o humornem. Zares je neverjetno smešno, smešno pa je kaj hitro hkrati tudi žalostno, kako si nekateri pri nas predstavljajo humorista: humorist je, po njihovem očitnem mnenju, med pisci specializiran proizvajalec smeha; zanima ga samo smeh, goli smeh, smeh kot tak, Iz takega reprodukcijskega materiala seveda ne more nastati nič drugega kot oguljeni smeh. Kajti humorist ni in ne more biti specializant, temveč posploševalec na podlagi konkretnega; ne more biti to, kar naj bi bil, če nasploh ni umetniški poustvarjalec življenja. Najmanj pa je lahko kaka posebna, manjvredna pisateljska podzvrst, ki bi ji dajali v obdelavo manjvreden življenjski material; tak, ki ga ni škoda, če gre pod nespretnimi in neukimi prsti po zlu. V slovenski kulturni zgodovini imamo humorista in satirika, a ta je hkrati doslej tudi naš največji pisatelj nasploh. Toda, kot vemo, Ivan Cankar je stal z obema nogama v areni življenja. Res, od televizijskih humoristov ne moremo zahtevati cankarjanskega formata. Smemo in moramo pa vztrajati pri Cankarjevem osrednjem merilu, ki je, preprosto, v tem, da naj pisec, bodi humorist ali ne, zajema iz življenja za življenje. In kaj naj počnemo s tem merilom pri Alberta Paplerja »Oguljenem mestu«, tako imenovani parodiji na ciklus televizijskih filmov »Golo mesto«? Ali smo v tej nespretno in neduhovito zlepljeni zgodbici, katere moralistična ost leti, kolikor sploh leti, na revolversko filmsko plažo, zapazili le potezico, ki bi bila samo naša, samo za nas oziroma predvsem za nas humorno napeta in karikirana? Nismo je in je ne bomo, pa četudi zasedemo vloge z najboljšimi igralci, dokler nam bodo smeh proizvajali in ne doživljali. J. SNOJ

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1968-02-9701-9800_9830
Report a problem to oder@slogi.si.