Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Pastorek dolgometražnega filma

Glas, 30. 3. 1968

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
ob XV. festivalu jugoslovanskega dokumentarnega in kratkega filma Pastorek dolgometražnega filma Pred dnevi se je v Beogradu končal XV. festival jugoslovanskega dokumentarnega in kratkega filma. Na festivalu je sodelovalo šestdeset kratkih igranih in dokumentarnih filmov. Med nagrajenci so vsi trije slovenski režiserji, ki so sodelovali uradni konkurenci. Največ uspeha je imel mladi Karpo Ačimović. Njegova filma Piknik in Sonce, vsesplošno sonce, sta prejela srebrno medaljo v konkurenci igranega kratkega filma. V kategoriji namenskega filma je prejel srebrno medaljo Mako Sajko za film Samomorilci. Producentsko nagrado pa je dobil tudi film Jožeta Pogačnika Jutrišnje Delo. V kategoriji dokumentarnega filma je žirija podelila dve zlati medalji filmoma Nostalgija vampirja Krste Škanate in Dialog tovarišev z vojaške fotografije Stjepana Zaninovića. Nedeljko Dragić, ki je posnel animirani film Mogoče Diogen, je v tej zvrsti prejel zlato medaljo. Stjepan Zaninović pa je s festivala odnesel nagrado za najboljši scenarij. Poleg naštetih je bila na festivalu podeljena še cela vrsta nagrad, ki pa so specializirane za posamezna področja. Tako se je torej iztekel XV. festival jugoslovanskega kratkega filma. Poročila s festivala zagotavljajo, da je jugoslovanski kratki film stopil korak, morda celo dva, naprej, tako da se zdi, da ne moremo biti v skrbeh za jugoslovanski film nasploh v prihodnjih letih. Spomnimo se imen, ki so se pojavljala med nagrajenci na preteklih festivalih! Večina teh je sčasoma prešla v drugo filmsko zvrst - k dolgometražnemu filmu. Uspehi, ki so jih ti avtorji imeli takrat v kratkem filmu, ko so dobivali nagrado na festivalih kratkih filmov skoraj povsod po svetu, so se nadaljevali. Tako predstavlja Dušan Makavejev danes ime, mimo katerega ne moremo, ko govorimo o novem jugoslovanskem filmu. Tu je še Vladan Sljepčević, pa Vatroslav Mimica, ki se je najprej uveljavil kot režiser in scenarist risanih filmov in še bi lahko našli imena, ki so tedaj obetala kvaliteten premik v jugoslovanski produktivni kinematografiji. Pozornost, ki so jo naši filmski avtorji kazali vseskozi do kratkega filma, se nam je obrestovala. V določenem pomenu se nam te obresti zdaj iztekajo. Vendar je res, da pozornost kratkemu filmu ni nič manjša, kot je bila nekdaj. Nova mlada imena, ki jih lahko vidimo med nagrajenci, obetajo, da bo jugoslovanski kratki in dokumentarni film še vedno našel mesto med tovrstnimi filmi na mednarodnih festivalih. In ne le to, sodeč po obetajočih ugotovitvah, da avtorji iščejo izrazne možnosti te zvrsti tam, kjer so končali njihovi predhodniki, lahko zapišemo, da si jugoslovanski film v celoti, tako kratkometražni kot dolgometražni film, pridobil neko zaključeno kvalitetno podobo. Kratki film, pa naj gre za igrani, dokumentarni, animirani, risani ali namenski film ima določene zakonitosti, mimo katerih ne morejo ne producentje, ne ustvarjalci. Prvi seveda filmu niso posebno naklonjeni, v mislih imamo producente v zahodnih državah, predvsem zato, ker ti filmi ne zagotavljajo zadovoljivega finančnega uspeha. Filmi ne gredo tako v prodajo kot dolgometražni, pa tudi distributerji jim niso posebno naklonjeni. V državah, kjer proizvodnjo takšnih filmov podpirajo razni skladi, pa je ta film deležen veliko večje pozornosti. Avtorji se temu filmu seveda posvečajo z vso pozornostjo, saj je običajno proizvodnja dolgometražnih filmov omejena, tako da vsi ne morejo sodelovati v proizvodnji celovečernih-dolgometražnih filmskih projektov. Po drugi strani pa daje kratek film ustvarjalcem tudi dokaj široke možnosti filmske izpovedi, saj je po žanrih morda celo širši kot dolgometražni. Predvsem je takšen film lahko aktualen, oprt na izsek iz naše sedanjosti in prežet z osebnim odnosom avtorja. Takšen film, včasih seveda nadaljevanje ne preveč posrečene domislice, včasih resnična umetniška izpoved, pa ima skoraj vedno gledalce. In kakšne so poti, ki vodijo kratek film h gledalcu. Če izvzamemo namenske filme (šolske, znanstvene, vojaške itd.), potem ti filmi prihajajo do gledalca po različnih poteh. Včasih se pojavi kratek film pred predvajanjem celovečernega filma. Tedaj nam ga je poslal distributer vključno s celovečernim filmom. Kratek film seveda lahko najame tudi kinematografsko podjetje, ki ga potlej prikazuje v svojih kinematografih. To se seveda ne pojavlja pogostokrat, pa tudi podjetja nimajo največjih interesov za prikazovanje takšnih filmov. Raje se odločijo za filmske novice, ki se jim zde, čeprav to ni čisto res, bolj aktualne in zanimive. Tisti pa, ki jih ti filmi posebej zanimajo, si najraje ogledajo festivale in revije kratkih in dokumentarnih filmov, kjer imajo celoten pregled nad proizvodnjo v določenem geografskem območju. Zmeda, ki vlada na tržišču, če spregovorimo z ekonomskim jezikom, je precejšnja. Običajen gledalec, ki spremlja reden filmski program, skoraj ne more videti najboljših kratkih filmov, niti jugoslovanskih ne! Tuji kratki filmi pa so našemu gledalcu skoraj nepoznani in v resnici so na rednem filmskem programu prava izjema. Zgornje opombe smo zapisali s posebnim namenom. Prvi je bil ta, da naše bralce na kratko obvestimo o festivalu, ki se je pravkar končal v Beogradu, drugi da opozorimo tiste, ki nam filme posredujejo na to, da bi jih nam tudi pokazali. Ne nazadnje dajejo skladi, ki razpolagajo z družbenimi sredstvi, precej denarja za proizvodnjo takšnih filmov pri nas. In če že ta denar gre v blagajne producentov, potlej je prav, da nam le-ti filme pokažejo. Gledalec, ki s tem, da si ogleduje celovečerne filme, posredno podpira proizvodnjo takšnih filmov, ima do tega pravico. Narejeni so zanj. V skladiščih filmskih hiš, če se ne prikazujejo, pomenijo le navlako in izgubo v blagajnah. V današnji številki pišemo o XV. jugoslovanskem festivalu kratkega in dokumentarnega filma v Beogradu. Naštevamo imena nagrajencev - med njimi so se našli kar trije slovenski filmski avtorji. Spomnimo se revije jugoslovanskega dokumentarnega filma, ki jo je jeseni leta 1964 pripravil OFK, ki zdaj ne deluje več, v sodelovanju s kinematografskim podjetjem. Revija je tedaj uspela, morda bolj, kot je bilo pričakovati. Škoda je le, da kinematografsko podjetje ni s takšnimi revijami nadaljevalo. Zdaj, po končanem festivalu v Beogradu, pa bi se prav gotovo našli nagrajeni filmi. Za nas bodo še posebej zanimivi, saj so nekateri, kot smo zapisali, nastali v slovenskih filmskih ateljejih. Pravzaprav ne gre za željo po nekakšni reviji. Ne! V mislih imamo projekcijo osmih, desetih najboljših filmov s tega festivala. Gledalce, posebno še če gre za nagrajene filme, nemara ne bo težko privabiti v kinematograf. V Ljubljani bodo takšno projekcijo pripravili. No, med Ljubljano in Kranjem pa vendarle ni takšna razdalja, da bi filmov ne mogli pripeljati tudi v kranjske kinematografe. Za film Muzej zahteva je režiser Mako Sajko prejel na lanskoletnem festivalu kratkega in dokumentarnega filma eno izmed nagrad. Tako kot film Samomorilci, ki ga je posnel letos, in zanj prejel tudi nagrado, je bil aktualen in kritičen do teme, ki jo je obravnaval. (Prizor je iz filma Muzej zahteva)

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1968-03-29-30_10192
Report a problem to oder@slogi.si.