Opera Wit Stwosz
Pavel Mihelčič, Delo, 24. 7. 1975
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Opera Wit Stwosz
Državna šlezijska opera je na odru Križank uprizorila novo operno delo poljskega skladatelja Józefa Swidra
Po Šlezijski filharmoniji smo se na odru ljubljanskih Križank srečali še z Državno šlezijsko opero v Bytomu, ki se je predstavila z novim opernim delom svojega (poljskega) skladatelja Józefa Swidra — opero v treh dejanjih, s prologom in epilogom, »Wit Stwosz«. Delo je svojo svetovno premiero doživelo v Bytomu pred približno 14 meseci; dve uprizoritvi ob gostovanju v Sloveniji — najprej v Portorožu, potem pa še v ljubljanskih Križankah pa sta bili hkrati prvi predstavi na tujih odrih, kakor tudi prvi predstavi na zunanjih prizoriščih. Tako kot gostovanje Šlezijske filharmonije je tudi gostovanje Državne šlezijske opere organizirala Zveza kulturno prosvetnih organizacij Slovenije.
Zanimanje za nastop šlezijske opere je bilo dvojno: najprej smo bili radovedni, kakšne so interpretacijske sposobnosti poljskih opernih umetnikov; ob tem pa še, kolikšna je umetniška moč novega poljskega opernega dela, s katerim sta libretist Tadeusz Kijonka in skladatelj Józef Swider posegla v umetniško razkritje ustvarjalnih razpotij znamenitega poljskega srednjeveškega slikarja, kiparja, rezbarja, zlatarja in arhitekta Wita Stowsza, slovitega predvsem po znameniti umetnini, krakowskem Marijinem oltarju.
Po Šlezijski filharmoniji — kolikor smem soditi po eni predstavi in neprevednem libretu — ustvaril zelo dobro operno predlogo, saj smo po zaslugi libreta občutili utrip srednjeveškega Krakowa kot okvir ustvarjalnemu delu znamenitega krakowskega rezbarja.
Rdeča nit operne zgodbe je gradnja Marijinega oltarja. Trpeči in umirajoči (lov na čarovnico, kuga) so modeli nemočnemu umetniku. Poanto najdemo v sklepni apoteozi, v epilogu opere, v »oživljenem« oltarju — mrtve in trpeče je obudila v življenje roka umetnika. Veličastje umetnine, krakowskega Marijinega oltarja, odgovori na smisel umetnikovega dela, razkrije ustvarjalne dileme.
Opera Wit Stwosz je navzlic mnogim akcijam razmišljujoče delo; to je delo, ki — tako kot pripoveduje Wit Stwosz v monologu v drugem dejanju — govori o smislu in poslanstvu umetnika kot priče svojega časa. Skladatelj Józef Swider se je libretu prilagodil v taki meri, da je v vsebino posegel s heterogenim glasbenim slogom, pri čemer pa so mu nekatere ariozne scene, predvsem v oblikovanju ženskih vlog (Joanne, Luize in Barbare), oddaljile osnovno slogovno opredelitev. Nekateri prizori so skladatelju uspeli nadpovprečno: izvrstna je scena, ko Joanna razkrije Stwoszu, da ji grozi smrt zaradi čarovništva; umetniško prepričljiv je sklep drugega dejanja — najprej rezbarjev monolog, za njim pa še Joannina smrt na grmadi. Nadvse pa se je skladatelju posrečilo podati razpoloženje množic: zborovske scene, najbolj pa sklepna scena z odkritjem »živega« oltarja, pomenijo muzikalno najbolj dognane dele celotne opere. Finale predstavlja torej v vsakem pogledu (kompozicijsko, scensko in režijsko) vrh opernega dela.
V naslovni vlogi je nastopil Eugeniusz Kuszyk; med umetniško najbolj prepričljivimi sta bili Ewa Karaskiewicz kot Joanna in Izabella Jasinska kot Luiza. V ostalih vlogah so nastopajoči pokazali dovolj pevskih in igralskih sposobnosti, da lahko zapišem, kako je uspeh predstave delo celotnega opernega ansambla.
Posebej naj pohvalim izredno domiselno sceno (Wieslaw Lange) in tekoče režijsko vodstvo (Jerzy Rakowiecki). Izredne muzikalne sposobnosti sta pokazala tako zbor (Jozef Szulc in Krystyna Swider) kot orkester (dirigent in umetniški vodja predstave Napoleon Siess).
PAVEL MIHELČIČ
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Opera
- Archival material identifier
- 1975-07-01-31_799-11