Komorna opera Teatra Colon
Emil Frelih, Večer, 1. 7. 1975
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Komorna opera Teatra Colon
Obilna žetev opernih del komornega značaja v preteklosti, narekuje velikim opernim hišam, da vse bolj ustanavljajo komorne scene, ki so tehnično primernejše za uprizarjanje manjših opernih del. V želji, da tudi Teatro Colon poseže v zakladnico glasbeno dramatskih del komornega značaja, deluje v njenem sestavu Komorna opera. Seve bi se po miniaturnem značaju takšna dela v veliki operni hiši porazgubila in ne bi dosegla zaželenega učinka. Dokler si gledališče Colon v Buenos Airesu ne bo zgradilo za to zvrst uprizarjanja primerne prostore, deluje ansambel komorne opere začasno v mestnem gledališču Enrique Santos Discepolo, na tradicionalni cesti gledališč Avenia Corrientes.
Večidel uprizarjajo klasično komorno opero, ki so bile zaradi že omenjenih prevelikih dimenzij v gledališču Colon doslej zapostavljene. Svoj prostor pa so na komornem odru našle tudi popularne opere z manjšo zasedbo in intimnejšo scenografijo kot Madame Butterfly, Seviljski brivec in podobne. Razumno so jih prestavili sem iz dosedanjega velikega ambienta, ki na manjši sceni in v manjši dvorani nalete na intimnejši stik z občinstvom.
Opera de Camara del Teatro Colon, kot se imenuje komorna scena, posreduje bolj ali manj znana klasična komorna dela. Tako so se v času mojega bivanja v Argentini zvrstile tudi po svetu redko uprizorjene komične opere ,,Le Cantatrici Villane" (Vaške pevke), Valentina Fiorovantija, komična farsa — enodejanka ,,Rita" in šaljiva melodrama ,,Il Campanello" (Zvonec), Gaetana Donizettija. Obe Donizettijevi enodejanki sta bili uprizorjeni isti večer. Najbolj popularna predstava je bila in je še vedno Johanna Straussa opereta ,,El Murcielago" (Netopir), ki jo Buenosairesčani obiskujejo trumoma. Razen Netopirja so vse imenovane opere dela, s katerimi sem se bil prvikrat srečal.
Fiorovantijeve Vaške pevke so tipičen proizvod časa, v katerem so na koncu 18. stoletja ustvarjali italijanski komponisti Cimarosa, Paisiello, Paer, Salieri in drugi. Opera je leta 1792 doživela v gledališču Fiorentini de Napoles izreden uspeh. Skoraj dvesto let staro delo odlikujeta razigrano nagajiv libreto in prekrasna glasba, ki z živahnostjo aludirata resno petje, karikirata glasbene učne ure, simfonično dirigiranje in s posrečeno porogljivostjo parodirata operno predstavo. Označene značilnosti so pomešane v preprost in ne preveč izbirčen glasbeno komedijski šopek, v katerem se vendarle bohotita smisel duhovitosti in potrebna odrska radoživost.
Današnje odkrivanje tovrstnih del iz stare operne zakladnice ni le pomembna zaradi zgodovinskega odseva časa, v katerem so ta dela nastala, ampak tudi zaradi marsikaterih odkritih vrednot in pozabi otetih lepot. Prav zaradi njih zaslužijo takšna dela pronicljive sodobne odrske prijeme, da ne bi bilo pri njihovih oživitvah čutiti za današnji čas prevelike zaprašenosti.
V mnogočem so se temu izognili dobri interpretatorji z lepim petjem vseh šestih vlog v predstavitvi znanih opernih pevcev Teatra Colon: Nelly Romantella kot Rosa, Africa De Retes v vlogi Agate, ki je v La Plati kot Marinka v Prodani nevesti doživela lep umetniški uspeh, Lucia Boero kot Giannetta ter pevci Renato Sassola kot Carlino, Angel Matiello kot don Bucefalo in Bruno Tomaselli kot don Marco. Izredno čisto petje protagonistov in prijetne melodije komernega orkestra je pronicljivo vodil Enrique Ricci.
Pomisleke sta sprožili sicer korektna a pretežka realistična scena in za lahkotno delo preveč na star način naslanjajoča se odrska realizacija. Živahno in s precejšnjo duhovitostjo pa je režiser Constantino Juri parodiral operno predstavo s solisti in z zborom, ki je vzbudila gromki smeh in na koncu navdušujoče aplavze.
Gledališča po svetu
Ljubek in nepretenciozno zanimiv večer sta posredovali Donizettijevi manj znani in poredko izvajani operni enodejanki Rita in Il Campanello. Po načinu in obdelavi sodita v tisto lahkotno zvrst, ki se je je komponist posluževal v svojem začetnem delu. Nič čudnega torej, da je v razmeroma kratkem, a izredno plodovitem življenju skomponiral nad sedemdeset oper.
Komična farsa Rita se enakovredno poslužuje petja in govornega teksta. Lahkotna snov in njena obdelava je po značaju bližja operetnemu kot opernemu žanru. Očividen namen dela je, predvsem zabavati z veselostjo in lepimi, značilnimi Donizettijevimi melodijami. V za oko prijetni scenografiji je zlasti s petjem, igro in s svojo pojavnostjo blestela nositeljica naslovne vloge, lepa in privlačna Africa De Retes, ki sodi v vrsto najboljših argentinskih sopranistk.
Komična opera, ali ,,melodramma giocoso", kot je komponist imenoval svoje delo Il Campanello (Zvonec), se uvršča v isto lahkotno zvrst kot Rita. V delu se prav tako prepletajo govorno besedilo, recitativi, dialogi, lepe melodije, karakterističnih arij, duetov in manjših ansamblov, v katerih blesti značilen italijanski belcanto. Vsebinsko nudi opera dinamične zaplete in razplete z večkratnim preoblačenjem glavnega junaka Enrica v slogu opere buffe, ki s svojimi preoblekami povzročajo apotekarju Pistacchiu nemalo neprijetnih zmešnjav in komičnih prigod.
Solisti, med katerimi je nastopal tudi znani Nino Falzetti, ki je v La Plati oživel odličnega Vaška v Prodani nevesti, so pod vodstvom režiserja Marcosa Cubassa in maestra Enrique Riccija, z dobro karakterizacijo likov in z lepim petjem oživili predstavo, čeprav posebnih novosti v predstavitvi ni bilo čutiti.
Kot vse večje operne hiše v svetu tudi Colon rad postreže svojim obiskovalcem s priljubljeno J. Straussovo opereto Netopir. ,,El Murcielago" kot se imenuje v špansko-kastežanskem jeziku, vselej privabi tudi v Argentini množico ljubiteljev vedrih melodij in duhovitih zgodb. S potrebnim razkošjem in odrskim spektaklom je blestela predstava, v kateri je z velikim šarmom, elegantno igro in kristalno čistim glasom pričarala lepo Rosalindo spet popularna Africa de Retes.
Komorna opera Teatra Colon goji večinoma komorna glasbena dela vedrega značaja. Svojim zvestim obiskovalcem s tem zapolnjuje vrzel po komičnih delih, ki jih repertoarju velikih oper na velikem odru primanjkuje. V nadaljnjem razvoju pa bodo morali posvetiti več pozornosti tendencam sodobnega gledališča, ki teži k odstranitvi konvencionalnih vezi, v katerih je bilo skozi stoletja bolj ali manj vklenjeno tradicionalno gledališče. Živimo pač v času, ko se odrska umetnost, torej tudi glasbeno gledališče prebija skozi živahno fazo eksperimentalnosti. Potrebno se je čimbolj približati zahtevam in razvoju sodobnega glasbenega izraza, ki se največkrat in najbolj odraža v komornih glasbeno dramatskih delih.
EMIL FRELIH
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Opera
- Archival material identifier
- 1975-07-01-31_799-16