Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Scenografija in kritika

Vasja Predan, Naši razgledi, 8. 8. 1975

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Scenografija in kritika Vasja Predan »Scenografija ni motila, ker je bila okusna«; »v tako modni igri bi mogla tudi scena biti bolj modnega okusa«, »stilizirana in okusna scena«; »scena je bila puščobna«, »okusno prizorišče med zavesami«; »prizorišče ni bilo zgolj pusto funkcionalno, marveč barvito in slikovito«; »scenograf je obavio svoj posao sa solidnošču znalca«; »scenograf je znalački pomogao reditelja«; »dekor je sugestivno dočaravao atmosferu«; »scenograf je sa uspehom izvršio svoj zadatak«; »scenograf je pomogao režiji da predstava dobije skladan okvir za odvijanje radnje«; »scenografija solidna«; »izvanredno sugestivan dekor«; »sasvim pojednostavljen, ali izvanredno upečatljiv dekor«; »scenograf je našao odgovarajuča rešenja«; »dekor bez izrazitijih odlika«, »nacrte za dekor, uproščenih belih linija harmonične jednostavnosti, dao je scenograf...«; scenograf je dao solidne vizualne elemente za spoljno karakterisanje sredine«; »scenograf je s preprosto, estetsko invenciozno sceno podprl režijo«; »ustrezna scenografija je bila izdelana po zamisli...«; »scenograf je ustvaril pregledno, estetsko prijetno in funkcionalno podobo prizorišča«; »scenograf je razgrnil svoje pomembne ustvarjalne kvalitete: iznajdljivost in studioznost v izbiri scenskega gradiva, inventivno oblikovanje prostora, estetski okus«; »scena je razodevala čut za funkcije dogajanja«; »scenograf je prizorišče stiliziral, izpričal likovni okus in čut za funkcionalnost«; »scena je više razbijala ambijent i traženu atmosferu nego što je težila karakterizaciji likova i sredine«; »scenografija se istakala funkcionalnošču i lepotom«; »scena puna bogatog ukusa in funkcionalnosti«; »scenografija je delovala skladno oblikom i prijatno oku«; »bezazleno obična scenografija«; »scenu je nadahnuto i nenametljivo opremio...«; »scenografija je vredela kao diskretna ilustracija ambijenta«; »scenografija estetski harmonična in funkcionalna«. Tako je, tako kritiki pišemo o scenografiji in njenih ustvarjalcih. Vzel sem sicer nereprezentativen vzorec, saj sem si izbral le ocene štirih kritičnih peres, a bojim se, da bi z redkimi ali izjemnimi izjemami domalega vselej dobil podobno zbirko kritičnih »silogizmov« ali »stereotipov«, formalnih opomb, ki so večinoma stisnjene v območju čiste formalizacije in registracije in le redkokdaj presežejo to »odurno« normo. Seveda se moramo vprašati: če je tako, zakaj je tako, kje so razlogi, da se kritika pozorneje, predvsem pa bolj strokovno, bolj poglobljeno, bolj konstitutivno glede na gledališko predstavo kot celostni, polifoni, teamski izdelek ne ukvarja s scenografijo kot z enim izmed najznačilnejših delov predstave? Ali se je kritika, še posebej tako imenovana dnevna kritika, sploh kdaj in kje nadrobneje ukvarjala s problemom, ki je predmet našega premisleka? Če se je, se je kot naključje ali častna izjema, ki pravila ne potrjuje, marveč razveljavlja; ko pa je to vendarle storila, se je zatekla v detajlno, strokovno, skoraj puščobno analizo ali celo v razpravo, v kateri je skušala razkriti najbolj značilne, samosvoje in izvirne poteze določenega scenografa, ali pa je, tudi takih zgledov navsezadnje ni tako malo, opisala osebnost določenega scenografa kot celoto, kot kroki ali celo kot monografijo. Potemtakem smemo domnevati, da vsi kritiki, ali bolje, vsi tisti, ki o teatru pišejo, ne ravnajo tako »mačehovsko« s scenografijo (ali podobno in še bolj s kostumografijo), toda slej ko prej je izkušnja dnevne, vsakdanje oziroma parcialne kritike taka, kot jo kažejo naši uvodoma navedeni zgledi. Skušajmo se vprašati še naprej: ali ti pisci, ti kritiki ali poročevalci tako nekorektno ravnajo s scenografijo namenoma, zavestno ali iz nepoznavanja in neznanja ali nemara iz kakih drugih, tako imenovanih objektivnih razlogov? Mogoče je domnevati, da bi v temeljitejšem, z dokazi in izpiski argumentiranem odgovoru mogli najti vsakršne variante teh domnev, pri čemer pa bi skoraj zanesljivo morali izključiti vsaj eno: dvomim, da je med kritiki ali poročevalci, pa naj so še tako neizkušeni, neindividualizirani, neustvarjalni ali v službi glasil, ki a priori zapostavljajo strokovnost in idolatrirajo recimo senzacionalnost, da je torej med takimi primeri tudi kak pisec, ki bi hote, zavestno in zaradi zlohotnosti ali kakih drugačnih nagibov omalovaževal scenografijo kot kreativno gledališko kategorijo, da bi torej s posebnim namenom zanikal integralni del odrske kreacije. Vsekakor bi s tem eo ipso zanikal tudi odrsko kreacijo v celoti, kar pa, če gre za kolikor toliko ambicioznega pisca, nikakor ni verjetno. Kje so potemtakem razlogi, da o scenografiji pišemo stereotipno, do skrajnje poenostavljenosti, klišejsko in brezdušno, takorekoč zgolj in samo formalistično? To je seveda vprašanje, ki presega namen pričujočih opomb, kajti gre za to, da fiksiramo določeno realno stanje. Očitno pa je že na prvi pogled, da gre za bolj temeljne razloge, ki povzročajo insuficienco pisanja o scenografski kreaciji v gledališki predstavi. Ne da bi podrobneje iskali motive, ki povzročajo takšno insuficienco, povejmo, da je kritik, kadar skuša opisati ali oceniti scenografijo, dekor, likovno ali funkcionalno podobo določenega prizorišča, scenski despozitiv - v nekem posebnem razcepu. Če na primer Lessingovo napotilo iz Hamburške dramaturgije o dolžnosti kritika, da mora znati razložiti delež igralca od deleža režiserja, obeh pa od deleža avtorja velja vse do današnjih dni, je adaptacija ali aplikacija tega »pravila« za vrednotenje scenografije bistveno težja. Gledališka zgodovina namreč dovolj nazorno izpričuje, da je scenografova kreacija bila in je tudi danes zelo bistveno prepletena z režiserjevo vizijo, da ji je takorekoč podrejena, da je njen neodtuljljivi del, da je od nje neločljiva. Še več: ko prebiramo izjave ali spomine znamenitih režiserjev, nemalokrat naletimo na tezo, da se poglavitna ideja za podobo prizorišča rodi takorekoč v režiserjevi glavi, scenograf pa je tisti, ki tej ideji potlej dá kri in meso, videz in obliko, barvo in perspektivo, likovnost in funkcijo. Seveda je res, da velja vse to za takoimenovano moderno gledališko epoho, za tisto in takšno, ki je tudi scenografijo, pa čeprav po režiserjevi temeljni zamisli, emancipirala od standardne kuliserije, od tipiziranih in standardiziranih treh sten, od italijanske škatle, od horizontov z eksterieri ali od operno-operetno-musicalskega blišča, ki se opaja v kolikor mogoče razčlenjeni, dekorativno blesteči barvni, artificialni efektnosti in podobnih spektakularnih ekshibicijah. Domala paradoksalno je, da je takega scenografa vsaj na videz laže prepoznati in identificirati, podobno kot je razmeroma zlahka mogoče fiksirati na primer kičasto ali snobistično arhitekturo ali slikarijo. In še nekaj: ko že mislimo na individualnost v scenografski kreativnosti, ko jo skušamo poimenovati s kako osebnostjo in ustvarjalčevo voljo, ko torej skušamo opredeliti individualni scenografov stil, se z bolj ali manj otipljivimi konstantami zanj zmerom srečujemo ali se do njih nekako razvidneje dokopljemo s tako imenovanimi sekundarnimi izrazili in spoznavnimi znamenji: ugotavljamo namreč nekatere elemente ali detajle, ki se v različicah pojavljajo pri vsaki kreaciji, doumevamo, da temu in temu scenografu ustreza najbolj ali najpogosteje samo takšno in ne drugačno skladje barv, da bo ta ali oni skušal zavestno »vtihotapiti« v uprizoritev kak zanj značilen rekvizit - recimo, da so to zmerom obvezni lestenci ali da je tak rekvizit na primer dežnik, ki se pojavi v predstavi, četudi po vsej logiki vanjo ne sodi ali za celostno likovno in funkcionalno dispozituro ni neizogibno potreben; z vsemi takimi in podobnimi individualnimi nadrobnostmi si bo scenograf pridobil »osebno izkaznico«, ki ga bomo po njej spoznali. Toda to je seveda le nadrobnost, scenografija pa je očitno globalno razmerje do prostorskega, do vizualnega sveta, ki ga tako ali drugače uprizarja avtorjeva in ugledališčena vizija. Zanimivo se zdi, da se prav zavoljo prepoznavanja posameznih scenografov po nadrobnostih ali značilnih rekvizitih, pogostoma kolportirajo nekakšne sekundarne ideje, ki sčasoma zastrejo prvega avtorja, takorekoč izumitelja in se nato kot ustno izročilo ali kot variacija na témo ali celo kot nedokazljivi plagiat širijo po vsem scenografskem univerzumu. Tak zgled je npr. ogledalo kot multipliciran scenski in funkcionalni rekvizit ali samo kot ena izmed teh razsežnosti. Táko ogledalo lahko postane prava epidemična »prikazen«, ki potlej igra pomembno vlogo v prenekateri uprizoritvi, pa naj je v besedilu podlaga zanj ali pa si jo scenograf ob primerni režiserjevi podpori (ali narobe: režiser ob podpori scenografa) preprosto »izmisli«, jo v kontekst vsili kot »izvirno«. Seveda so vsi ti in takšni zgledi namenoma nekoliko poenostavljeni zato, da bi laže dosegli poanto pričujočih opomb: ekspliciramo in pretirano poudarjamo jih zato, da bo iz njih razvidno, kako so pogostoma sekundarni postopki takšni, da omogočajo identifikacijo scenografove kreativnosti ali vsaj rutine, meglijo pa pravo, celovito in pomembnejšo razvidnost. Lahko bi v nadaljevanju takega namernega poenostavljanja celo rekli, da identifikabilni scenografi operirajo s stereotipi in klišeji, z zmerom enakimi ali podobnimi uporabami gradiv, s podobnimi perspektivami in tlorisi, skratka s kreativnim arsenalom, ki ga je mogoče prepoznati in fiksirati. Na določen način se potemtakem nehote in nevede gib­ljejo v podobnem svetu klišejev, v kakršnem se giblje tudi kritika, le da so možnosti scenografov bistveno večje, paleta izrazil razsežnejša, motivi bolj rafinirani, variante manj omejene, seveda če ob vsem tem prezremo, pozabimo tisto poglavitno blokado, ki je v praksi bila že neštetokrat izpričana: da so namreč scenografove vizije limitirane z režiserjevimi idejami. Toda mimo vsega tega so sedaj stereotipi tista določila, ki po svoje blokirajo tako scenografijo kot kritiko. Popolnoma umnevno se zdi poudariti, da taka posplošena poenostavitev velja za najbolj vsakdanjo prakso, da so tako v scenografiji kot v kritiki tudi pomembne izjeme, osebnosti in dela, ki si zaslužijo in slej ali prej v taki ali drugačni obliki tudi dobivajo pravo, izčrpno in vsestransko osvetlitev. Toda vsega tega iz dnevne kritike in tudi iz, naj mi bo dovoljen grob kvalifikativ, konfekcionirane scenografije ni videti. In tudi ni mogoče. Ne zelo pogosto, a vendarle kdaj pa kdaj, si more scenograf privoščiti v naših razmerah »izlet« v svet takorekoč popolne ustvarjalne neomejenosti, v projekt, ki ga je dolgo sanjal, a ga bodisi zavoljo objektivnih razlogov bodisi zavoljo delovne mrzličnosti ali preštevilnih zahtev naročnikov ali osebnih motivov - ni mogel realizirati; v sporadičnih presledkih pa se taki viziji vendarle lahko približa ali jo celo doseže. Skoraj prepričan sem - in to bi bilo mogoče argumentirati tudi s kritikami, ki se ob takih primerih nestereotipno razživijo - da ob takšnih »sanjskih ekskurzih« tudi kritika išče in najde nestereotipno besedo, misel, analitično opredelitev. Samokritično bi morali priznati, da je takih zvezdnih trenutkov scenografije primerno več kot zvezdnih trenutkov kritike. A medsebojna »usojenost« je vendarle tista realiteta, ki zlasti v vsakdanji praksi ne moremo mimo nje. Silogistično bi potemtakem lahko sklenili: več ko bo nekoncencionalnih, prostor odrskih vizij z enkratnimi scenografskimi dispozitivi izpolnjenih dejanj v naših gledaliških predstavah, bolj bo tudi kritika primorana zapuščati puščobne steze klišejev in stereotipov. Šele takrat pa bo tudi možen plodnejši dialog med obema, dialog, ki bo presegel konfliktno ali vsaj raznoglasno lamentiranje na relaciji: scenografija-kritika.

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1975-08-01-12_799-16
Report a problem to oder@slogi.si.