Umor v Šalejevi grabi
France Forstnerič, Delo, 12. 8. 1975
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
S SNEMANJA NOVEGA JUGOSLOVANSKEGA FILMA
Umor v Šalejevi grabi
Zgodovinska dejstva so takale: 6. januarja 1929 je monarh kraljevine Jugoslavije Aleksander Karadjordjević vpeljal strahovlado, znano šestojanuarsko diktaturo, naperjeno proti delavskemu gibanju in v prvi vrsti proti njegovemu organiziranemu jedru KPJ. Konec je bilo komedije z ustavnostjo in strankarsko »demokracijo«, zavladal je brutalen, krvav teror. To je bil razredni boj brez maske, izkoriščevalci so izkoriščanim pokazali zobe, bajonete, žandarske kundake. Že v četrtem mesecu po uvedbi diktature, 25. aprila 1929, je zagrebška policija z vednostjo in pristankom dvora in celotnega policijskega aparata zahrbtno umorila v Šalejevi grabi na Kozjaku nad Mariborom tik ob jugoslovansko-avstrijski meji Djuro Djakovića, od dresdenskega kongresa KPJ v letu 1928 organizacijskega sekretarja KPJ, in sekretarja Rdeče pomoči Nikolo Hečimovića.
Pisatelj Ivan Potrč je leta 1956 izdal pri Prešernovi družbi v nakladi več kot 80.000 izvodov povest, ki jo je sam imenoval kroniko, z naslovom Zločin. V njej je nekoliko umetniško svobodno, vendar po študiju zgodovinskega gradiva opisal Djakovićevo in Hečimovićevo kalvarijo od trenutka, ko so ju, očitno po izdaji, prijeli policisti v Zagrebu, ju tri dni, zlasti jeklenega Djakovića, strahotno mučili, nato pa v verigah v spremstvu dveh orožnikov odpeljali z vlakom v Maribor in od tu peš navzgor na Kozjak, kjer naj bi ujetnika dozdevno pokazala kraj, kjer sta »komunistična kurirja« skrivno prehajala mejo, v resnici pa je bilo vse skupaj inscenirano, saj so v zagrebški policiji in še više, v Beogradu sklenili, da se ju otresejo brez razprave in brez sodbe, tako da ju ustrelijo na meji, ko naj bi hotela prebežati v Avstrijo.
Potrčevo knjigo Zločin je kupil mladi režiser Miroslav Jokić (Smrt Djure Djakovića je njegov prvi igrani film) v srbsko-hrvaškem prevodu založbe Svjetlosti iz Sarajeva na knjižni razprodaji v Beogradu za dinar in pol. Ko jo je prebral, je spoznal, da bi se dal narediti o tej snovi film, ki bi ne bil epopeja, freska, kot je veliko naših filmov o revoluciji. Na vprašanje, kakšen film dela, nam je Jokić odgovoril, da bo ta film »obrnjen v človeka«, da bo »drama odločitve«. Scenaristi so Ivan Potrč, Miroslav Jokić, Dejan Djurković in Slobodan Stojanović. Zadovoljili so se šele s sedmo različico scenarija.
»Izbral sem jih po svojem nagnjenju, tiste, ki so mi všeč in ki zanje mislim, da bodo uresničili zamisli tega filma. Nisem izbiral po kakšnih »republikanskih ključih«, pa vseeno bo to dobesedno jugoslovanski film, saj igrajo Hrvati, Srbi, Slovenci...«, pravi Jokić. Navzlic 84 snemalnim prizoriščem in čeprav mora biti ves film »preoblečen« v leto 1929, bo baje le malo dražji od poprečne cene naših filmov. Veljal bo okoli 4,6 milijona dinarjev. Zanimivo je, da določeni predeli Maribora in Ptuja »igrajo« v tem filmu predele Zagreba iz leta 1929. Izbrali so prizorišča, ki še niso preveč posodobljena. Ruše, ki so že preveč spremenjene, predstavlja npr. v filmu Ruta v Dravski dolini. Veliko snemajo na Kozjaku. Igralci, zlasti Bert Sotlar-Djaković, Predrag Ejdus - Hečimović, Ivan Jagodić - žandar Bekić, Petar Božović drugi žandar Aralica morajo biti kos velikim telesnim naporom na terenskih snemanjih. Igrajo še Ljuba Tadić, Fabijan Šovagović, Jože Zupan, Manca Košir, Metka Franko in drugi.
FRANCE FORSTNERIČ
LJUBA TADIĆ — Počitek med snemanjem.
DELOVNI POMENEK — Režiser Miroslav Jokić, glavni igralec Bert Sotlar in direktor filma Sreten Jovanović.
UJETA — Nikolo Hečimovića (Predrag Ejdus) in Djura Djakovića (Bert Sotlar) ženejo na orožniško postajo v Selnici.
Fotografije: Bogo Čerin
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Film in TV
- Productions
- ZLOČIN, Jovanović, 1956
- Archival material identifier
- 1975-08-01-12_799-7