Nagrade ostanejo zapisane
Vladimir Kocjančič, Dnevnik, 4. 8. 1975
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
POSLEDNJE POROČANJE VLADIMIRA KOCJANČIČA
IZ FILMSKEGA PULJA 1975
Nagrade ostanejo zapisane
V Areni se na koncu zavesa ne zapre. Po koncu festivala je sicer treba odmontirati tistih nekaj tisoč letos novih sedežev, pa platno in malo počistiti, potem ko so v SOBoto zvečer izzvenele zadnje besede z odra in so gledalci malo poploskali žvižgali so pa letos tako zelo malo, tako da če izvzamemo tisti kamen, ki je priletel v neko novinarsko ložo, lahko za letošnjo publiko ugotovimo, da se je bistveno spremenila ter da je dosti bolj kulturno kot prejšnja leta spremljala festivalske večere in ni frenetično žvižgala niti tedaj, ko je novinarje prijemalo, da bi toda kot smo rekli, zavesa se za filmi ne zapre. In tako je prav zdaj morajo v kinematografe, k občinstvu, ki jih bo sprejelo ali zavrglo, v začetek komercialnega uspeha ali popoln finančni fiasko in zdaj se bo dokončno videlo, ali je žirija letošnjega festivala storila prav ali ni, a to drugo konec koncev tudi ni tako zelo pomembno: filmi pač ne smejo biti delani samo za festival in nagrade, biti morajo naša dejanska družbeno angažirana, posebna veja umetnosti, ki naj navznoter in navzven vedno znova dokazuje, da smo tudi mi država s svojo stalno, kontinuirano in (kolikor je le mogoče) solidno filmsko produkcijo.
Ni čudno, da so se na tiskovnih konferencah slišali glasovi, da naj bi festival ne bil tekmovanje, ter da je, v sedanji obliki, bolj prikaz vsega, kar smo posneli, se pravi pregled hotenj in rezultatov, tematike in filmske izraznosti. Film pa je in mora biti narejen za kinematografe, za publiko in ne za festival in ne za nagrade. (Čeprav te, bodimo odkriti, veliko pomenijo zaradi možnosti nadaljnjega ekonomskega uspeha – zanimanje občinstva, najbrž večja možnost izvoza in tako dalje).
Če so videti gornje misli kot zaprt krog – film ne potrebuje nagrad, nagrade so potrebne – je to čisto v skladu z ozračjem na letošnjem festivalu. Na prvi tiskovni konferenci so si skočili v lase žirija in kritiki in po precejšnjem zatišju na drugih konferencah se je spor na zadnji tiskovni konferenci spet dosledno nadaljeval. Najprej kritika ni bila zadovoljna z razdelitvijo na uradni spored in informativno sekcijo, potem pa seveda ne z razdelitvijo določenih nagrad. Vprašanja in negodovanje seveda ni nič zaleglo: spomnimo se pa, da kritiki še nikoli niso bili povsem zadovoljni z žirijo in so potem, ko so mogoče sami sodelovali v njej, spet naleteli na negodovanje svojih kolegov. O letošnji žiriji (ki se je morala kritikom na koncu skoraj smiliti, ker smo zvedeli, da je bila tako zelo osamljena in ji ni pomagal ne festivalski svet in ne predstavniki javnega mnenja – po besedah njenega predsednika) lahko rečemo, da se je zapletla edino tedaj, ko je toliko filmov uvrstila v informativno sekcijo, sicer je bila strašno mila in je poskusila nagraditi kar vse filme uradnega sporeda in bila je čisto taka kot vse pred njo: več kot očitno je upoštevala vse mogoče kombinacije (nekateri so rekli, da ključe) in podelila je vse nagrade – čeprav ji tokrat tega ni bilo treba storiti. Tako si je dostojno zaslužila svoj mir in če upoštevamo še zelo taktno in včasih malce zviška odbite napade kritikov in novinarjev, tudi določeno spoštovanje.
Slovenski film je zasluženo dobil toliko nagrad: ne samo zaradi kvantitete (trije filmi v konkurenci) ampak tudi zaradi kvalitete, če jih primerjamo z drugimi filmi uradnega sporeda. Vrh tega je letos naš film naletel tudi na dovolj ugoden odmev pri občinstvu, na simpatije pri njem in pri kritiki, in zelo lep zaključek je bil, ko so zadnji dan kritiki na tiskovni konferenci z navdušenim aplavzom sprejeli ekipo filma Povest o dobrih ljudeh in veterana slovenskega filma Franca Štiglica.
Tako je bilo tudi po projekciji tega filma v Areni v petek zvečer: Stigličeva poetika, njegova režija, Vavpotičeva kamera in igra šestih igralcev so ogrele dlani občinstva, film je ugajal.
Tega pa nikakor ni mogoče reči za drugi film predzadnjega večera letošnjega festivala. „Prikovani šoferji“ Vladimira Pavlovića so sicer akcijski vojni film o rešitvi sovjetskih ujetnikov, ki so jih Nemci prikovali k volanom tovornjakov in so tako poskusili zbežati iz osrednjih predelov naše države v Trst in proti severu, a res je tudi, da ta akcija postane edini vir, iz katerega je črpal scenarij in potem tudi režiser. Prvi del filma je zelo dobro zastavljen, učinkuje z zelo dinamičnimi pa tudi dramatičnimi in brutalnimi prozori, kasneje pa se zazdi, da se je režiser v gradivu zgubil, film postane nejasen in skorajda je nemogoče ugotoviti zaporedje dogodkov ali njihovo sočasnost, pa tudi liki, ki so v ospredju zanimanja – je jih pa zelo malo, ker je film izrazita masovka – ostanejo neizpeljani in neizdelani. Drugi letošnji filmi s tematiko NOB so vsi po vrsti segali precej više.
Skorajda čisto se je že ustalila praksa, da film, ki je na sporedu zadnji večer, pobere tudi glavno nagrado – to je doletelo tudi film debitanta Bogdana Žižića Hiša v produkciji Jadran in Croatia filma. Sodobna tema govori o tem, kako je vseskozi pošteni direktor nekega podjetja ob pozni uri pobral na cesti neko študentko, se vanjo zaljubil, jo poročil in ji začel renovirati niso. Potem se je zapletel v gospodarske malverzacije in prejemanje podkupnine in na koncu so ga po vseh predpisih prijeli. Film je solidno gledljivo narejen, vendar v filmskem izrazu nič posebnega, tradicionalen, spominjajoč na tehniko snemanja televizijskih filmov ali pa dram, tako da je mogoče reči, da prinaša Žižić v naš film poznavanje filmskega izraza, pa dosti premalo ustvarjalne svežine. Škoda.
Čisto za konec: na letošnjem festivalu smo torej videli: šest filmov s tematiko NOB, dva mladinska filma (eden s tematiko NOB), štiri filme, ki se vračajo tematsko v bližnjo ali daljno preteklost (eden je mladinski) od let takoj po NOB pa do 12. stoletja, štiri filme s sodobno tematiko in dva „eksperimentalna" filma. V uradni konkurenci je bilo predvajanih 10 filmov: vsi filmi s tematiko NOB (tudi mladinski), trije, ki so tematsko vezani na bližnjo, ali daljnjo preteklost in en film s sodobno tematiko.
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Film in TV Nagrade
- Archival material identifier
- 1975-08-01-12_799-7