Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Letošnja malo čudna Pula

Majda Umnik, Novi tednik, 7. 8. 1975

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
KONČAN JE 22. FESTIVAL JUGOSLOVANSKEGA IGRANEGA FILMA 1975 V PULJU Pravzaprav smo se že kar malo naveličali morja, pesmi skržatov in božjega lenarjenja. Nam Štajercem je deset dni morskega dopusta kar prav odmerjenih, kaj več komaj da bi prenesli. No, če sem iskrena, jaz, ki nekako nisem tipična Štajerka, ga prenesem več, zato pa imam, žal, zelo tipično, povprečno štajersko denarnico, kar pa se na koncu izide enako. Pa kaj govoričim, saj je moj namen pravzaprav pisati o puljskem filmskem festivalu, ki se je pravkar končal. Namreč, zadnje dni dopusta sem prvič spremljala že 22. festival jugoslovanskega igranega filma in ker tudi Celje postaja festivalsko mesto (sami se tega še najbrž ne zavedamo), sem nekako bolj odprtih oči spremljala organizacijo festivala z namenom, da bi se česa naučili. Ker je teden domačega filma šele v decembru, bo tudi moje razmišljanje bolj počitniško in manj resno, kar pa ne pomeni, da nam ni treba že zdaj resno misliti na TDF in njegovo organizacijo. Puljčani imajo rimskega cesarja Vespazijana resnično v čislih in to upravičeno, saj je bil tako daljnoviden kot malokateri politik današnjih dni, no, ker je že takrat mislil na filmsko kulturo bolj kot naše kulturne skupnosti skupaj. No, kakršen je že bil takrat čas, ni mogel gledati v areno, ki jo je zgradil sebi v čast, filmov, kajti niso se še rodili nekateri poznejši zelo pomembni fiziki, zato je lahko užival le v borbi gladiatorjev. Če bi ta dobri mož živel v današnjem času, bi prav gotovo opustil financiranje takih športov in več denarja primaknil kulturi in izobraževanju. Ker pa tega, kot pravim, ni mogel storiti, se po neumnem še kar naprej zgledujemo po njem. Celjani Rimljanom ne moremo biti tako hvaležni: zapustili so nam bore malo uporabnih reči. Razen lepega imena in muzejskih eksponatov menda ničesar več. In tako, žal, nimamo arene, v kateri bi si Celjani z okoličani lahko množično ogledali dosežke domačega filma. Toda, kot je rekla lisica, da je grozdje, ki ga ni dosegla, kislo, pravim tudi jaz, tako je bolje: saj v decembru vendar dežuje, sneži in še kaj, arena pa nima strehe. Saj še poleti nismo varni pod milim nebom, ko padajo skoraj sekire z neba. Torej, kar zadeva arene, se res ne moremo zgledovati po Puli, lahko pa se zgledujemo po puljski publiki, ki množično do zadnjega kamna polni amfiteater in aktivno spremlja vsak večer po dva filma iz izbora najboljših prispelih na festival. Tej publiki se pozna filmska kultura in po mojem povprečnem, morda manj laičnem mnenju, bi publika objektivneje ocenila filme, kot je to storila strokovna žirija, ki se je letos obnašala manj strokovno, toda v to se ne bom spuščala. Razen čudovite publike, ki pa je sad filmske samovzgoje, se lahko zgledujemo po velikih lepakih različnih filmov, ki po vsem mestu vabijo v areno. Celotna Pula si je nadela svečani filmski videz. Ljudje se pogovarjajo o tem, kar so videli na filmskem platnu, ocenjujejo, razvrščajo, celo stavijo, kdo bo prejel zlato areno. Vsak dan izide posebna istrska izdaja Večernjega lista, ki je posvečena filmskemu festivalu. O vsakem filmu, ki je na sporedu, je publika podrobno obveščena vnaprej. Silvu Božiču (na sliki z Ljubišo Samardžićem) je režija dodelila diplomo za uspešen debut v filmu Milana Ljubiča »Čudoviti prah« po romanu Vekoslava Kaleba. Prizor iz filma »Povest o dobrih ljudeh«. Študentka AGRFTV Olga Kacjanova iz Ljubljane je za vlogo slepe Katice prejela srebrno areno. Na sliki je z Batom Živojinovićem. Kar domače sem se počutila, saj smo Slovenci sodelovali s štirimi celovečernimi filmi in pobrali lepo število nagrad in priznanj. Pa še premalo! Lahko, da je moja presoja premalo objektivna (to mi bo vsaj kdo očital), vendar skušam biti pravična. Pomladni veter, ki je bil na sporedu prvi dan, je občinstvo dobro sprejelo, film pa ni bil predvajan v konkurenci, marveč v informativni sekciji in ostal tako seveda brez priznanj. Tudi čudoviti prah Milana Ljubića, posnet po delu Vjekoslava Kaleba, je požel med publiko precejšen uspeh, žirija pa je diplomo podelila Silvu Božiču za uspešen debi; ponjo je prišel v vojaški suknji, in Marjanu Megliču za izjemno kvalitetno delo na tonski obdelavi. Glede na to, kako je žirija razdelila nagrade, menim, da je čudoviti prah bolj zaslužil bronasto areno kot Okovani šoferji, jugoslovansko-sovjetska koprodukcija režiserja Vladimira Pavloviča. Baje so sami Rusi priznali, da je zanič, jaz pa sem med predvajanjem zaspala, kar se mi še v življenju ni zgodilo. Zbudila me je pripomba iz občinstva, da film še za v WC ni dober, kaj šele za v areno. Ta izjava sicer ni v skladu s prej omenjeno o kulturni publiki, ampak dejstvo pa je, da izjeme potrjujejo pravilo. Pa ti tak film prejme bronasto areno za režijo! Tudi na novinarski konferenci je bilo postavljeno vprašanje te nagrade, toda predsednik žirije se ni prav znašel in ni podal nobene obrazložitve, češ, da žirija tega ni dolžna storiti. Pa pustimo to! Štigličev film Povest o dobrih ljudeh je bil srečne roke (občutek sem imela, da je treba imeti pri tej žiriji prej srečo kot kvaliteto). Prejel je veliko bronasto areno. Olga Kacjan (zaslužila bi zlato) je dobila srebrno areno za žensko vlogo (Katica), Rudi Vavpotič zlato za snemalno delo in Uroš Krek prav tako zlato za glasbo. Povest o dobrih ljudeh je bil zares eden najboljših filmov festivala in publika ga je z navdušenjem sprejela, o tem so pričali številni aplavzi med predvajanjem. V Celju ga bomo videli, prav tako tudi Čudoviti prah v decembru na tednu domačega filma. Najbolje se je med našimi filmi odrezal nam že znani Strah Matjaža Klopčiča. Naj kar naštejem: zlata arena za režijo Matjažu Klopčiču, zlata arena za epizodno vlogo Angelci Hlebce, zlata arena za scenografijo ing. Niku Matulu, zlata arena za moško vlogo Ljubi Tadiću in diploma za kostumografijo Alenki Bartlovi. Sicer pa je veliko zlato areno dobil solidno narejen film s sodobno temo Kuća v režiji Bogdana Žižića. Kot je povedal sam, je posnet po resničnem dogodku. Veliko srebrno areno si je prislužil film Zimovanje v Jakobsfeldu, publika pa ga je izglasovala za svoj film in je tako prejel še nagrado Jelen. Izredno zanimiv je bil tudi Hitler iz našega sokaka s podobno temo kot Zimovanje v Jakobsfeldu. Kaj bomo od tega videli v Celju, še ne vem. Gotovo Čudoviti prah in Povest o dobrih ljudeh, morda bo gotov film Med strahom in dolžnostjo, govorijo pa še o nekem presenečenju. V Vibi hranijo kopico odličnih kratkih filmov, ki bi bili zares vredni ogleda, morda jih bomo videli v posebnem programu. Če bomo na film mislili tudi sicer in ne samo v decembru, bomo postali nekoč pravo filmsko mesto morda kot Pula. MAJDA UMNIK

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.