Eksplozija gledališkega planeta
Veno Taufer, Naši razgledi, 10. 10. 1975
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Eksplozija
gledališkega
planeta
9. Beograjski Internacionalni
TEatrski Festival
Veno Taufer
Od 9. do 29. septembra je 9. BITEF pokazal beograjskemu občinstvu in nekaj redkim gledalcem in »neprestolniškim« kritikom, ki so prišli iz drugih središč nekaj nepotrebnimi težavami do rezerviranih vstopnic petnajst svojih premier. Navidez salomonska, v resnici pa dovolj modra odločitev žirije, da nagradi tri predstave Letoviščarje M. Gorkega v uprizoritvi Schaubühne am Halleschen Ufer v režiji Petra Steina, Molièrovega Tartuffa, ki ga je v TNP iz Villeurbanna režiral Roger Planchon ter Trojanke, ki jih je po Evripidu uprizorila newyorška La mama v režiji Andreja Serbana je poudarila tri enakovredne, a različne viške festivala; posebno priznanje za laboratorijsko gledališko delo je dobil še Théâtre laboratoire vicinal F. Baala iz Bruslja.
Verjetno je režija Letoviščarjev Petra Steina tista predstava, ki je prinesla največ novega in vznemirljivo gledališkega; Stein odpira nove možnosti gledališča in po vsej verjetnosti tudi v marsičem novega razumevanja gledališča. Predstava je že po svoji zunanji podobi in obsežnosti, celo po dolžini, a nikakor ne napornih štirih ur z enim samim odmorom, silovita. V svoji teatrski konsekventnosti odpre marsikakšno vprašanje. Zavesa se vzdigne, pred gledalcem se odpre gozd tristo resničnih, pravih brez s pravo prstjo na tleh. V dvorani zadiši po gozdni jasi. Po njej se ves čas predstave sprehaja, pogovarja, prepira, sovraži, ljubi, zabava 16 ljudi. Zdaj ta zdaj oni se umakne med debla in v grmovje vendar ne z odra, če že iz vidnega kroga gledalca v pokrajino »onkraj scene«, pa vse kakor ne iz dogajanja, v katerem ostane »navzoč« v reagiranju kake osebe na sceni v samotno premišljevanje ali v samotno ljubljenje ali ljubimkanje ali celo poskus samomora itd. To so letoviščarji, ruski meščani fin razumniki, kot jih je upodobil Gorki z njihovimi intimnimi, psihološkimi in družbenimi dilemami, ko drsijo ravnodušnost in pridobitništvo ali pa, spričo revolucionarnih idej, v stiske svoje razumniške vesti ob moralni in socialni korupciji. Igro, ki je napisana z uporabo čehovske dramaturgije in s toni melanholije,
hrepenenja, nemoči, brezupa, a z izrazitim sporočilom družbene kritike, je Peter Stein tekstovno nekoliko skrajšal, predvsem pa preuredil oziroma nize prizorov potegnil v simultano dogajanje. Igro je postavil na oder v superrealistično naravo, celovitost gozdne pokrajine, vanjo pa človeka, ki je ves drobljiv in notranje raztrgan. Vse to pa je prikazano z izrazitimi in zgolj gledališkimi sredstvi. Dialogi, monologi in prizori sploh so združeni v eno samo dogajanje, tako da se vse ves čas dogaja, da je vsakdo in vse ves čas navzoče; vsaka oseba oziroma vsak igralec vseskozi igra svojo vlogo bodisi nemo, pantomimično, bodisi z replikami, ki jih drobi v celotno podobo dogajanja. Vsi pogovori in prizori tako nenehno prehajajo drug v drugega, se prekrivajo in prelivajo in gledalec dobiva občutek, da oprezuje z roba jase v neko realno dogajanje med brezami. Toda na varljivost tega občutka ga Stein nenehno opozarja, opozarja z dogajanjem, da je to vendarle gledališče in nikakor ne kak supernaturalizem ali poizkus posnemanja narave in življenja. Prav to prekrivanje omogoča gledališko večpomenskost, večpovednost dogajanja, junakov in njihovih odnosov, še več več nivojev dogajanja; v križanjih, presekih ali stopitvah dveh ali več dogajanj se pokaže teatralična povednost, simbolnost; v teh presekih srečuje gledalčev čas in njegovo označevanje simbola z junakovim oziroma križišči več oseb. Težišče, žarišče dogajanja je drobljivo, ves čas gibljivo in se sestavlja iz drobcev odnosov, občevanja oseb. Gledališko dogajanje na odru ni branje, interpretacija, ampak se »bere« sámo sproti, interpretira sebe z dogajanjem. Zato realizem ali superrealizem nima svojega cilja, ne potrebuje svoje verjetnosti, podobnosti ali svojih psiholoških, fizičnih utemeljitev, temveč nastopa v svoji teatralični in simbolni funkcionalnosti, ki je realistična naključnost trenutka v učinkoviti kompoziciji gledališkega dogajanja. Od tod tako teatrsko očarljiva, prepričljiva večpovednost, bogatost prizorov npr. smešne, groteskne gledališke vaje letoviščarjev, kričavega prepira o »angažmanu«, trenutkov, ko se ta ali oni junak baše s hrano, maskiranja s slikarskimi barvami, pa rekvizitov, zvočnih učinkov z ragljami in še in še neizmernih »detajlov«, navsezadnje tudi »celosti narave z brezami in vendar njene čiste gledališkosti z vonjem po prsti vred. Tako je tudi komentar. Gorkega, ki sam nastopa s svojo značilno masko in postavo v vlogi pisatelja, naravno vključen v dogajanje s kakor naključnimi stavki dveh delavcev, ki se rogate vpitju, brbljanju teh razumnikov. Stein ob njunem zadnjem vstopu celo za trenutek zamrzne like in dogajanje v nemo živo sliko. In prav tako tudi ne manjka celo čisto komedijantskega gega niti namernih stilizmov, ki se s presenetljivo gledališkostjo križajo na primer z nesmiselno tragičnostjo in pri čemer se to in ono tudi sámo pomensko obrača, ko prekucne trčeni pomen. Tako med resničnim piknikom, pitjem in jedačo, realistično okrvavljenim poskusom samomora, izbruhom izredno naključnega smeha itd. teče pravo gledališče, ne psihologiziranje, ampak igra takorekoč na zasebnost, intimnost uglašenih likov z njihovimi drobnimi človeškimi usodami, težavami, željami, pa vendar čisto gledališko ustvarjenih, z distanco, oblikovalsko komedijantsko, teatralično nenaturalistično povednostjo. Letoviščarji Petra Steina z izjemno igralsko in režijsko ter dramaturško svežostjo dokončno onemogočajo kakršnokoli možnost naturalizma in so najčistejše zmagoslavje gledališkosti.
V primerjavi s Petrom Steinom, ki ni prikazal le novega branja sporočenega gledališkega teksta, temveč tudi temeljno nove možnosti drugačne in nanovo bogate teatraličnosti, je Roger Planchon s svojo režijo Molièrovega Tartuffa očaral predvsem z izvirnim, do kraja doslednim, v detajle natančnim in docela gledališkim branjem Molièrove igre. To branje le navidezno spominja na modernizirano, a sicer tradicionalno gledališče. Planchon bere Tartuffa kot prvo meščansko dramo, v kateri je prvikrat prikazano prešuštvo, trikotnik: gospod, gospa in gospodov najboljši prijatelj, in v kateri v meščanski dom, v meščanske vsakdanje usode vdira politika, ideologija in jih obvladuje nasilje. V Planchonovi interpretaciji Tartuffe ni nobena komedija, čeprav se seveda primerijo tudi smešne stvari, pač pa resna drama, katere posledice so grozljive in strah zbujajoče. S sceno in kostumi je globoko vsajena v svoj čas in hkrati odprta v splošnost in sedanjost. Z natančno historizirano sceno, s privatizirano, intimizirano kostumografijo: dogaja se v veliki renesančni palači, vendar to je čas po francoski državljanski vojni, ko se je šele začela utrjevati absolutistična monarhija Sončnega kralja; renesansa je že davno minila, tu so novi ljudje, manjše, meščansko, intimno življenje v palači, katere stene in stropi so previsoki, kjer je vlaga že nažrla renesančne freske, kjer skoraj zlohotno odmeva po hiši celó pranje posode (ti zascenski glasovi in odmevajoči zapahi itd. so ustvarjali imenitno plastiko prevelikih, družinskimi svečami le mračno osvetljenih prostorov). V teh prostorih živijo ljudje v domačih spodnjih platnenih srajcah in hlačah ali krilih, imenitno izvezene dvorne obleke in lasulje natikajo le za obisk ali cesto. V tem domu gospodari in ukazuje meščanski poglavar družine - Planchon je dosledno svoji zamisli našel odgovor na vprašanje, kakšen je pravzaprav Orgon. Ne smešen ali celo naiven zaslepljenec, ki skoraj zasluži, da mu žena nataknila rogove, temveč človek, ki ne pozna mere, ki hoče strastno in trmasto uveljaviti svojo voljo, ki hoče uresničiti tisto, kar ni, da bi bil srečen. Tartuffe pa z vso strastno čutnostjo obožuje lepo Orgonovo ženo, v njegovi strasti sta celo nežnost in plahost, ovira ga le osnovi element dramaturgije meščanske drame strah pred škandalom. Ko je razkrit, mu je licemerstvo izhod, maska njegovi histeriji ob ponižanju, histeričnemu maščevanju; zideologizirani čas mu je ponudil to masko. V končnem prizoru, v katerem so mnogi ustvarjalci Tartuffa videli le zasilno koncesijo Molièra zaščitniškemu vladarju, je Planchon dosledno zavozlal poanto: na prizorišče, ki se je iz dejanja v dejanje zmeraj bolj lupilo v notranjost meščanskega doma, dokler ni družina po obupu in stiskah svojih drobnih usod in preizkušenj zbrana pri večerji ob svečah, ki jih od znotraj po latourovsko intimno osvetljujejo, pride oblast. Ta cinično, posmehljivo, z dvoumno in preračunano dobrotljivostjo odpusti Orgonu politično
izdajstvo, surovo, sadistično kaznuje izdajalca, zanka v kotu se ziblje kot opozorilo, sveče v begajočem zboru družine, v kateri je služinčad familiarno, neetiketno, intimno povezana, ugasnejo, z njimi ugasne Orgonova strast, nezmernost v svetu, v katerem je gospodar položaja policija.
V nasprotju s Planchonovim Tartuffom, predstavo, ki utemeljuje svoje moderno razumevanje klasičnega besedila na natančni in do zadnjega verza dosledni oživitvi sporočene besede, je skupina La mama s svojo trilogijo Trojanke, Elektra in Medeja na osnovi Evripidovega, Sofoklejevega in Senecovega teksta, s stihi azteških, sumerskih in afriških, arabskih ceremonialnih ritualov ter balkanskim melosom prikazalo v režiji Romuna Andreja Serbana tisto moderno gledališče, ki besedo in stavek, takoimenovani razumljivi jezik, odklanja, ker sodi, da ta omogoča le prenašanje informacij in psihologije; to gledališče je prepričano, da so čisti zvok, glas, glasba, telo in gibanje tisto, kar šele omogoča pravo gledališče in resnično doživetje gledališkosti. Emocije in simboli starogrških mitov se dogajajo v vsej čutni nazornosti nekakšnega totalnega in neverbalnega gledališča zdaj in ta hip kot obredi nasilja, žalosti, smrti, propada neke civilizacije in rojevanja nove. Režiser Serban in ustvarjalka glasbe Elisabeth Swados se teoretično sklicujeta na gledališke vizije in metafore Antonina Artauda, praktično pa na Petra Brooka in njegovo delo v pariškem Mednarodnem centru za gledališke raziskave, v katerem sta oba nekaj časa sodelovala. Trojanke, prvi in po nastanku najmlajši del Trilogije, je slap nizajočih se prizorov, ki se dogajajo med publiko, okoli publike, na najrazličnejših koncih dvorane, ki se prepletajo in razpletajo v nenehnem premikanju prizorišč in pretapljanju oseb in skupin. Ti prizori se v kaleidoskopskem spektaklu razcepljajo na eni strani v obredne prizore, na primer žrtvovanja ali objokovanja umrlega, pokopavanja, posvetitve otroka itd. in na drugi kot vezivo ali pa v same obrede vključeni bolj fabulativni ali simbolni drobci
v prizore na primer obglavljanja, plavanja dekliškega trupla po vodi, ugrabitve lepe Helene, pahnitve žrtve v prepad itd. Pri teh prizorih je režija z igralci izkoristila izrazito gledališke elemente kot izvrstno izpeljane trike z rekviziti in scenskimi pripomočki, predvsem lučmi. Neverbalni spektakel je bil bleščeče, estetsko in učinkovito, presenetljivo izpeljan, pri čemer so si ustvarjalci pomagali tudi z izbrano šokantnimi naturalističnimi scenskimi rekviziti kot na primer resnično, veliko in debelo, po rokah in telesih se zvijajočo kačo, s pravim, prhutavim golobom, z bleščečo, ukrivljeno orientalsko sabljo; ob tem pa spet na primer z izrazito stilizirano izrabljenim krvavo rdečim ogrinjalom namesto truplá. V nasprotju z Brookom, ki je en sam detajl izčrpal in dramatično pripeljal do obrednega viška in izteka, se je predstava Trojank nizala v obredne prizore, pobrane predvsem iz indijskega in arabskega izročila. Neverbalnost tega gledališča, ki jo je na primer v Elektri režiser utemeljeval s tem, da je nosilec starogrškega teksta in njegovega smisla mnogo ponavljajoči se glas e, je bila pravzaprav najmočnejše doživetje: grške, latinske in še najrazličnejše, tudi popolnoma nepomenske, skovane besede in stavke, so nastopajoči oblikovali v dostikrat res prebojne, vznemirjajoče pesmi in melodije Predvsem glasba in pesmi so dejansko nosile svoj čisti gledališki smisel. V Serbanovem namenu je kaže sicer v vsaki gledališki uprizoritvi navzoča, a v bistvu morda neuresničljiva ambicija v tej obliki, največja ambicija gledališča, da bi namreč predstava ne bila sporočanje in ena izmed interpretacij nekega že v dramskem besedilu izvršenega in sporočenega dogodka, ampak prvič, v hipu predstave dogajajoča se skrivnost življenja. Ambicija torej, ki jo je pred nedavnim skušalo uresničiti gledališče happeninga. Režiser Serban s skupino La mama skuša to doseči tako, da jemlje sporočenemu besedilu njegovo informativnost, pomensko označenost. Sporočanje starogrških in rimskih avtorjev, čigar teksti so glavni zvočni, glasovni material predstave, naj bi v dialogih, monologih in zbornih ritualnih recitativih gledalca, ki seveda ne razume pomena govora, predstavilo v tisti hip, ko se je mitski dogodek oblikoval v svoj glas in zvok, ko je ritual imenoval svoje trpljenje, smrt, maščevanje. Lamamovci uprizarjajo to z zelo direktno simboliko rekvizita, ritualno mizansceno, izjemno izvežbano govorno tehniko in zelo efektno scensko glasbo, v kateri igrajo največjo vlogo različna zlasti lesena ali bronasta tolkala. In seveda. svetlobo. V Medeji na primer začno besedilo izgovarjati z dolgotrajnimi dihi, ki ustvarijo začetno šušliivo in sikajočo skrivnostnost in mračnost; mračnost igre. nekoliko poceni poudarjajo tudi s tem, da vse dogajanje do konca osvetljujejo le sveče in njih premiki. Zbori in solisti uporabljajo glasovno zvočno strukturo, ki spominja včasih na gregorijanski koral, včasih na čisto moderne, vokalne koncerte sodobne glasbe. Človek ima vtis, da ustvarjalci z velikimi belimi maskami, s svečami, s sceno, ki je nekako mikensko tršata in stroga, s pozlačeno krono in v temi gorečim vencem, s petjem ali stilizirano tragiško silovitostjo in z vso direktno simboliko uresničujejo neko prvobitno patetiko mita. Gledališko je bila ta patetika v svoji profesionalni odličnosti in gledališki neposrednosti najbogatejša, razgibana, spektakularnih gledaliških efektov polna v Trojankah, medtem ko se je bilo zlasti pri Medeji težko ubraniti vtisa, da ta gledališki koncept neverbalnega teatra že prehaja na področje opere.
Za laboratorijsko uspešnost nagrajena predstava bruseljskega Théâtra Laboratoire Vicinal je predstavila avtorja Frederika Baala in igralko Anne West ter sedem poliestrskih skulptur. Votle, temnozelenkaste skulpture. ležijo po tleh, ena se začne premikati in iz nje prihajajo neartikulirani glasovi. Čez čas prileze venkaj dekle, pravzaprav v nekakšen ohlapen kostum oblečeno bitje, ki na najrazličnejše načine začne sestavljati tel skulpture, pri čemer nastajajo različni liki. Dekle govori ali le brblja neki čuden jezik (Baal je pisal tekst med laboratorijskim nastajanjem same predstave), v katerem poslušalec razpoznava odlomke angleških, francoskih fraz, celo drobce nekih zgodbic, vmes pa so z najrazličnejšimi emocijami zaznamovani glasovi, izmišljene glasovne besedne konstrukcije. Dekle, ki se e rodilo iz lupine, poskuša iz lupin sestaviti neka nova življenja, ki pa je ne ubogajo docela, kot je ne uboga niti jezik. Objekti in jezik se hočejo oblikovati po svoje
skozi njeno igro. Najmočnejši in prevladujoči element je klovnovstvo, ob humornosti in komičnosti tudi z bridkostjo in melanholijo, ki ga ta pojem vključuje. Ta dovolj didaktično eksperimentalna predstava, ki je imela nekaj lepih trenutkov, morda najlepše, ko se je dekle igralo s svojimi prsti in jih poskušalo prešteti, se je zaključila z dokaj direktno povedano poanto: vsak mora sam reševati svoj problem, vsak se mora na koncu smejati sam sebi in kot bi se hotela bodisi zava- rovati pred kritiko ali pa se iz nje ponorčevati, dekle. pravi tudi: vse je le vprašanje optike, kakor kdo gleda. Človek se ni mogel znebiti vtisa, da predstava, v kateri je igralka pokazala veliko mojstrstvo telesa in govorne tehnike, vendarle sodi med gledališke eksperimente, ki smo jih v takšni ali drugačni optiki v procesu modernega gledališča zadnjih let že videli (značilno, kako se vse te predstave skoraj brez izjeme začenjajo z rojstvom in končajo z umikom), predvsem pa, da so te stvari že postale toliko jasne in del nove abecede in jezika modernega gledališča, da jih ta že mnogo bolj komedijantsko zanimivo in zgovorno vključuje v ambicioznejšo, totalnejšo teatrsko podobo sveta. Poleg omenjenih štirih predstav na letošnjem Bitefu pokazali to vsaj še uprizoritev Malfijske vojvodinje Johna Webstra v izvedbi glasgovskih gledališčnikov in Aristofanove Ptice Kounovega gledališča iz Aten.
Citizens' Theater je na vase uvitih stopniščih, na katerih se osebe podvojujejo v kipih, od pozlate izjedenih do okostij, uprizoril svet, ki je otrdel v hierarhično piramido ko da je zledenel val shakespearskega morja, katerega planeti so le še zvezdni odsev na plašču Smrti, mojstra ceremoniala; ta nevidno, a otipljivo navzoča, s knjigo, iz katere lahko kaka oseba prebere spoznanje kakor da je njeno, vodi vse dogajanje v izničenje, dokler se to izničenje že orgiastično, groteskno izmučeno in izpraznjeno ne nakopiči v. truplih, in mojster ceremoniala lahko odvrže svoj obrednik in komentar. Na tem prizorišču (v eno zlitem izhodišču, okviru in hkrati poanti režijsko scenske interpretacije Phillipa Prowsa) sveta, ki je svet oblasti, intrige, nasilja in samovolje, se dogaja življenje kot etiketa in hierarhija; na vrhu je le smrt, pod to piramido, v njenem drobovju je sicer kdaj slišati odmeve krikov, stokov, oddaljene odmeve nekega golega, razgaljenega človeškega trpljenja. Osebe, ki se vrtijo po stopniščih, so že blede, izpite smrtne maske, bitja, ki se premikajo ceremonijalno počasi, sanjsko, utrujeno, navito. Dejanj in odločitev ne vodijo nobene vrednote ali višji cilji; najvišja oblast je nora; dvorni norec bi rad nekaj komentiral, a je nem; ljubezen je poizkus uiti v čutno resničnost; erotika je bridko prazna in nemočna; tragična dejanja nasilja, smrti, groze se morajo kopičiti že v groteskni melodramski hipertrofiji. Mojstrstvo glasgovčanov je prehajanje iz groteskne črno zlate etikete, nasilja hierarhije, v groteskno hipertrofirano agonijo izpraznjenega sveta, veličastnih lutk, katerim je že takorekoč onkraj smrti, čisto na robu tega in takšnega sveta dana morda hipna, pa še zmeraj absurdna in groteskna milost, da love svojo človeško senco, da začutijo stisk roke, da lahko ubijejo, kar so imeli radi. Vrh, edina možnost tragičnosti je smrt in srhljivost uprizoritve je v tem, da kaže, kako groteskno težko, grozljivo smešno, patetično in komično mučno je doseči to zadnjo agonijo izpraznjenosti. Premišljeno gledališko distanco do Webstrove baročne teatralike je uprizoritev ohranjala do najmanjših podrobnosti, do čisto drobne dvorjanske geste prav na koncu, ki s svojo premeteno vdanostjo cinične etikete daje slutiti, kako se bo piramida spet pognala v novo agonijo. Karolos Koun je bil v svoji interpretaciji Aristofanovih Ptic manj radikalen. Po vizuelni plati je spominjala na groteskne stabilizacije starih grških komedijantov, kot so upodobljeni na antičnih vazah, pri čemer se ni izogibala, a z zadržanostjo, komiki in gegom starih; obenem pa je bila polna gibanja in zvoka, kot ju ponuja sodobna grška folklora, ljudski ples in pesem. Dihala je demokratičnost antike in neposredno naivnost sodobne ljudske igre. Liki atenskih in nebeških odposlancev so s karikiranostjo omogočali komične klimakse in satirične poante z aluzijami na sodobnost. Te so dobile svojo trpkost še posebej na koncu, ko se po posredovanju Prometeja kot nekakšnega liberalnega, senilnega, a prebrisanega politika, spet ustvari politično ravnotežje in v utopični ptičji demokraciji zavlada spet hierarhična oblastvena struktura: revolucionarna Atenca sta na tribuni med starimi božjimi oblastniki, pod dvorom pa ljudstvo ptic, katerega zadnja pesem in prej radostni plesni koraki se začnejo urejevati v koračnico in ceremonialni sprevod. Koun uprizoritve ni gradil z radikalnejšimi modernimi gledališkimi prijemi; svojo sodobno interpretacijo je vlagal bolj v podtekst kot ljudska veselica uprizorjenega Aristofana.
9. Bitef je pokazal, da ni več mogoče govoriti o starem in avantgardnem gledališču, temveč prej o gledališčih, ki s pridom izkoriščajo in razvijajo pridobitve procesa modernih gledališč, tudi neformalnih ali neinstitucionalnih skupin (vsaj en rod avantgardistov in eksperimentalcev je že vključen v institucije ali je oblikoval lastne). Avantgardno gledališče je v resnici sistem več različnih gledališč, katerih vsako ima svoje estetike, občinstvo, teatrske vrednote. Med njimi ni pravzaprav nobene zveze ali kot je zelo nazorno in točno dejal Roger Planchon za okroglo mizo: »Vse je podobno eksploziji kakšnega planeta: delci so se razleteli na različne strani in se zmeraj bolj oddaljujejo. Sinteza ni mogoča. Tisti, ki še zmeraj mislijo, da je gledališče enkratna celota, ne razumejo več ničesar. So le še veliki ustvarjalci v tej ali oni vrsti gledališč in v gledališčih koeksistira hkrati staro in moderno.«
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Festivali
- People
- Roger Planchon
- Archival material identifier
- 1975-10-01-15_799-11