Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Brez poka in šoka

Lojze Smasek, Večer, 20. 10. 1975

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Brez poka in šoka BERT BRECHT IN KURT WEILL: OPERA ZA TRI GROŠE, PREMIERA V DRAMI SNG LJUBLJANA Nov naslov, nov prevod teksta, nov prevajalec songov, nov odnos do glasbe, nov režiser in zato spet stari Brecht ter stari Weill. Dosedanja Beraška opera, ki smo je bili vajeni, se je prevajalsko vračala k naslovu dela, pri katerem se je Brecht vsebinsko zgledoval, h Gayevi Beraški operi in je ignorirala Brechtovo novost Dreigroschenopere. Opera za tri groše pa se vrača k Brechtu in to ne samo zunanje, deklarativno, temveč z željo po uporabitvi in izrabitvi tistega notranjega eksploziva, ki je ostal v večini naših dosedanjih uprizoritev nedotaknjen. Vrača se tudi k Weillu, čigar glasbo (predvsem orkestracijo, vendar ne samo to) so vse preveč in prevečkrat prirejali in kvarili. In je s tem vračanjem k dejanskim izhodiščem zelo sveža. Stari, pravi Brecht (in Weill) je bolj nov kot pa vse tiste dosedanje priredbe in posodobitve, ki njihovega "greha" ne bi imenoval izdaja ali nezvestoba, temveč preprosto okleščena, zmanjšana odrska učinkovitost. Z blagohlasno popevkarsko ponašeno Weillovo glasbo in s sentimentalno uglašenim dogajanjem res ni bilo mogoče aktivirati naboja, skritega v Brechtovem tekstu. Toda tudi sedanji, natančnejši, ustreznejši prevod, zapisanost izvirni glasbi (nekje neposredno ostri, udarni, drugje ironijo iz hotenega nasprotja med zbadajočim tekstom in ljubko melodičnostjo črpajoči), režija, ki je ustvarila hladno, izrazito antiiluzionistično predstavo, niso povzročili eksplozije. Ni bilo velikega poka. Brechtovo razkrivanje meščanske morale in kapitalističnega stremljenja po profitu si je zastavila za svoje delovno geslo tudi režija, vendar je imela na voljo tako posplošeno, nepresenetljivo, predvsem pa osebno neprizadevajoče dokazno gradivo, da sploh ni šokirala, nikogar stisnila ob zid. Tu in tam je malce zaprasketalo ob razmišljanju o tem, da vlom v banko ni zločin, pač pa je to ustanovitev banke...). Sicer pa je, podobno kot ob svojem nastanku, samo zabavala, nudila priložnost za uresničevanje nove teatralnosti s kabaretnim predznakom. Ta igra o medsebojni dobičkarski povezanosti treh izkoriščevalskih sistemov - oblasti, beraške organizacije in vlomilskega združenja - ni prodirala do gledalca, ga ni aktivirala s temo, s problemom, pač pa z mehanizmom, katerega naloga je bila posredovati, nositi prej omenjeno temo, problem. Protimeščanskost in protikapitalističnost nista vžgali, verjetno tudi zaradi tega ne, ker taki, kot sta pri Brechtu, v našem okolju jurišata skozi odprta vrata. Za večjo prizadetost, za pravi ogenj (v strehi) bi bila pač potrebna nekakšna enakovredna Opera za tri dinarje. Z bogato, široko pozlato obrobljena odrska odprtina ljubljanske drame je bila za to priložnost še podčrtana z nizom barvnih, utripajočih žarnic. Oder pa je zagrinjala imenitna naslikana dostojanstvena zavesa, pred katero sta razlagalca in predstavljavca (eden v Brechtovi podobi, druga kot kabaretistka) pela svoje ostre songe in govorila svoje pikre misli. Ko se je dvignila ta zavesa, se je pokazal na odru še en, prav majhen, vsa svoja rebra razkazujejoč, zanikrn, reven odrček, obdan z rekviziti in žarometi - dejansko prizorišče večine dogajanja, posebno zgovornost iz soočanja predzavesnega in zazavesnega sveta dobivajočega. In pred njim so ujeli po nepotrebnem skriti muzikanti pravi Weillov zvok. Na njem pa je z večinoma distancirano igro in v glavnem komentirajočim petjem ansambel ljubljanske drame dokazoval svojo sposobnost za tudi te vrste ustvarjalne naloge. Kar je motilo pri uprizoritvi, je bila njena prepočasnost, premajhna zgoščenost, predolgotrajnost. Prav tako pa niso prepričale nekatere obrobne figure in stranske skupine nastopajočih, ki so bile neizrazite (cipe) ali pa nepotrebnem razostrene (vlomilci, ki so lahko v določenih trenutkih smešni, vendar morajo predstavljati silo in ne zbor burkačev). Vloge: šef vlomilcev Mackie Nož trd, oster, brez velikih čustvenih izbruhov, rezko zadržan; njegova zadnja žena Polly še vsa otroška, otroškost, toda tudi njeno preraščanje jasno glosirajoča, včasih že za odtenek parodirajoča, zelo razumsko in ne čustveno prepevajoča; policijski šef Brown gibljiv kolaž oblasti, skupek vseh njenih najrazličnejših komponent, uspešno učinkujoč kot tip; šef beračev Peachum hladen, malce otožen, ironičen, svoje moči se dobro zavedajoč, zato je tudi ne razkazujoč; razlagalka igralsko in pevsko sugestivna. Najnovejšo uprizoritev Opere za tri groše so pripravili prevajalec teksta Matjaž Sekoranja, prevajalec songov Janko Moder, režiser Peter Lotschak, scenograf in kostumograf Gian-Maurizio Fercioni, Mackie Nož Boris Cavazza, Polly Barbara Levstikova, Brown Kristijan Muck, Peachum Dare Valič, razlagalka in predstavljavka Marija Benkova ter še mnogi drugi, vendar nekoliko manj zaslužni za ta teatrsko zanimivi, politično pa ne preveč udarni dosežek. LOJZE SMASEK

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.