Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

(Ne)srečanje

Casagrande-Richter Martin, Dnevnik, 11. 11. 1975

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
(Ne)srečanje O tem, da je Borštnikovo srečanje koristno in spodbudno kulturno in gledališko dejanje, seveda ne more in ne sme biti nobenega dvoma. Ima pa, žal, tudi to ,,srečanje" slovenskih gledaliških predstav in seveda njihovih ustvarjalcev izrazito vsebinsko in pomensko napako in šibko točko. Ko danes govorimo, predavamo in pišemo o nujnih ,,integracijah" znotraj naše kulturnoumetniške dejavnosti, pozabljamo na zelo preprosto resnico oziroma dejstvo: umetniški in seveda tudi gledališki ustvarjalci se med seboj zelo slabo poznajo, oziroma zelo slabo poznajo delo, ki ga opravljajo njihovi kolegi v drugih gledališčih. Včasih ne poznajo niti dela, ki so ga opravili njihovi tovariši v gledališču, ki mu sami pripadajo. Nikakor ni pretirana trditev, da nekateri igralci iz enega gledališča komajda vedo, kaj počno njihovi stanovski tovariši v drugem gledališču. Celo med igralci ljubljanskih gledališč je včasih težko govoriti o dokazljivih in otipljivih duhovnih, artističnih in delovnih stikih. Paradoks je, a tudi resnica, dejstvo, da nekateri ljubljanski igralci niso dolgo vrsto let ali celo desetletij videli nobene gledališke predstave razen seveda tiste, v kateri so morali sodelovati. Kako je potem moč govoriti o ,,integracijskih težnjah in sodelovanjih, je seveda povsem vprašljivo. Potem je dejstvo tudi to: če neko gledališče gostuje v drugem gledališču, so po pravilu igralci iz gledališča, ki sprejema goste, sami na gostovanju in tako ne morejo videti predstave svojih gostov. To so seveda dejstva, ki jih je moč dokazati s podatki, žal pa tudi mariborsko Borštnikovo srečanje tako programsko in organizacijsko oblikovano, da v splošnem nihče ne sreča nikogar. Govorimo seveda o gledaliških ustvarjalcih. To je tako: tudi na tem srečanju gledališki ustvarjalci odigrajo predstavo in se takoj nato vrnejo tja, od koder so prišli. Ali so taka gostovanja drug mimo drugega rezultat slabih finančnih sredstev? Morebiti. Če torej želimo, da Borštnikovo srečanje ne bo namenjeno zgolj publiki enega izmed slovenskih mest, zgolj poklicnim gledališkim teoretikom in kritikom, moramo storiti vse, da bo namenjeno tudi gledališkim ustvarjalcem — igralcem, režiserjem, scenografom, kostumografom, glasbenikom, plesalcem, tehničnemu osebju itd. Finančna sredstva ne morejo biti problem v državi, kjer prirejajo v enem letu dolgo vrsto simpozijev, na katerih se v turističnih krajih veselijo življenja in novih spoznanj udeleženci s področja znanosti, upravnih služb, zlasti pa gospodarstva. Če že imamo tako imenovani kongresni turizem, zakaj ne bi smeli imeti kulturnih in umetniških srečanj, na katerih bi umetniški ustvarjalci spoznavali delo svojih kolegov. Zato moramo "podpreti Borštnikovo srečanje z denarjem, ki bo temu srečanju dalo značaj medsebojnega spoznavanja in ukinilo sedanji značaj hitenja drug mimo drugega. CASAGRANDE-RICHTER MARTIN

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1975-11-01-15_799-11
Report a problem to oder@slogi.si.