Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Iskriva in vrtoglava burleska

Vladimir Kocjančič, Delo, 2. 2. 1985

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
GLEDALIŠČE Iskriva in vrtoglava burleska Komedijantsko in komedijantovo življenje na odru in zunaj njega pravzaprav zmeraj obdaja tančica skrivnostnosti. Gledalcu je pač kaj hitro jasno, da je tisto, kar mu komedijant kaže na odru bolj ali manj samo videz, in da kajpak mora za tem videzom biti še kaj drugega. To drugo je potem snov različnih kuloarskih namigovanj in pravcata historična obsesija je, da želi občinstvo o zasebnem življenju komedijantov vedeti več in bolj podrobno kot o katerem koli drugem poklicu, ne da bi se seveda hkrati zavedalo, da je tudi to zasebno (ali »zakulisje« odra), ki ga v svoji vznemirljivi opravljivosti pozna, spet samo videz brez neke globlje resničnosti, celo brez tiste resničnosti, ki jo daje odrska podoba. Zato seveda zakulisje komedijantstva zmeraj vzbuja neko svojevrstno radovednost: kaj se namreč s temi komedijanti dogaja, kadar pripravljajo gledališko predstavo in kaj se z njimi in med njimi dogaja med predstavo samo. Predvsem gledališčniki pa poznajo še eno (celo malce neprijetno) resnico gledališča: da namreč lahko določena uprizoritev od premiere do zadnje predstave docela razpade, se sprevrže v nekaj povsem drugega od tistega, kar je bilo zamišljeno, da jo komedijantje vse bolj prilagajajo občinstvu, da jo vzamejo tako za svojo, da začno spreminjati besedilo, mizansceno, slog in tako dalje, da na koncu menda niti režiser sam né spozna več tistega, kar je z igralci pripravljal. Takrat se reče, da je postalo komentijantsko obnašanje neprofesionalno, dejansko pa res učinkuje tako. Za domiselnega dramatika in njegovo inspiracijo nastaja v okviru tega skrajno odprt prostor, čeravno marsikomu prav nekaka »posvečenost« igralskega poklica narekuje razmišljanja o usodnostnih dimenzijah igralskega poklica in človekove nemoči. Sodobni angleški dramatik Michael Frayn je pogled »demistifikatorsko« obrnil: njegov Hrup za odrom (1982) je simpatično burleskno odstiranje prej omenjenih tančic s komedijantovega dela in posla in marsikdaj duhovito prikazovanje prej omenjenih »skrivnosti«. Igralska skupina, ki nam jo Frayn prikazuje, igra nekako feydeaujevsko (ali še bolje mcsennettovsko) šalo z osmimi vrati in krožnikom sardin, ki jo bomo v dveh urah uprizoritve videli praktično trikrat, ne da bi kajpak mogli (in smeli) vedeti, za kaj gre. In tako bomo enkrat videli, kako to šalo pripravljajo, drugič, kaj se med neko predstavo dogaja za kulisami, in tretjič, kaj je v »procesu dela« iz te šale nastalo. Zabave in duhovičenja bo dovolj in več kot dovolj in občinstvo, ki bi zmeraj rado videlo v gledališču tudi tisto, česar ne more videti bo z nasmeški in krohotom zvedelo tisto, kar si (marsikdaj) o komedijantih misli. In seveda razumelo, da je tudi to samo (uprizorjeni) videz. To lahkotno in po svoje šarmantno igrico je v četrtek zvečer uprizorilo novogoriško Primorsko dramsko gledališče, pokazalo jo je v tekočem prevodu Alje Predan, ki je kljub lahkotnemu videzu uprizoritve opravila tudi nelahko delo dramaturginje ob režiserju Borisu Kobalu. No, mladi Boris Kobal nam je že nekajkrat doslej dokazal svoj izrazit (pa navihan) smisel za odrsko komedijo in tudi tokrat je z jasnim komedijskim ritmom in vse bolj poudarjenim tempom predstave pripravil iskrivo in vrtoglavo gledališko burlesko (pri kateri sta mu pomagala kor scenograf Niko Matul in kostumografinja Meta Sever, lektor pa je bil Srečko Fišer). Da bodo imeli z uprizoritvijo veliko zabave tudi igralci novogoriškega ansambla, ni dvomiti. Toda prav tako ni dvomiti, da so morali skozi zahtevno, natančno in skrajno koncentrirano delo, da so prikazali tak rezultat. »Mehanizem navite ure« je namreč tako natančen, da bi lahko en sam podoben trenutek, kot ga prikazuje Frayn, zavrtel predstavo v nekaj čisto drugega, pač v prestop meje med videzom in resničnostjo. A pokazalo se je, da so si po svoje igralci take situacijske burleske že tudi želeli — bila je osvežitev za njihove igralske registre in vrnitev k tistemu radoživemu temperamentu, ki ga je žal v naših gledališčih na sploh zmeraj manj. V tem je pač uspeh igrivosti, ki so jo razkazali Metka Franko, Ivo Barišič, Sergej Ferrari, Nevenka Sedlar, Dragica Kokot, Milan Vodopivec, Nevenka Vrančič, Jože Hrovat in Stane Leban. In če jih tu samo zapored naštevamo, ne pomeni, da niso izdelali različnih figur in tipov in jim dali svojih barv in odtenkov, pomeni pač, da je tudi predstava lahko učinkovita samo kot preplet njihovega ansambelskega sozvočja. (Gledališki list omenja, da je uprizoritev nastala v sodelovanju s kulturnim domom Španskih borcev, pričakovati je, da jo bomo v kratkem torej videli tudi v Ljubljani.) VLADIMIR KOCJANČIČ

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.