Ogledalo gledališke kulture amaterjev II.
Sonja Gašperšič, Delavska enotnost, 2. 7. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
OGLEDALO
GLEDALIŠKE
KULTURE
AMATERJEV
II.
Mladinsko dramatiko so letos predstavili škofjeloški gimnazijci z dramsko poemo E. Hikmeta »Legenda o ljubezni« v režiji Zvonka Mira. V suši mladinske dramatike to delo, ki je mestoma resnično zelo poetično, zasluži vso pozornost, saj je bilo tudi prevedeno v štirideset jezikov. Za uprizoritev škofjeloških gimnazijcev je značilno bolj kot sam gledališki uspeh predstave morda to, kar smo po predstavi zvedeli o nastanku uprizoritve: dijaki so sami risali kostume, izbirali glasbo za predstavo in gledališče se je tako v pravem pomenu besede podaljšalo v njihovo kulturno življenje. To smo izvedeli tudi iz »Dijaških etud«, ki so nam jih razdelili pred predstavo, to smo lahko ne nazadnje občutili v njihovem izrednem kulturnem obnašanju (včasih že redkost!). Seveda pa prav tako skrbno roko, kot je bila pedagoška, potrebuje tudi gledališka predstava režiserjevo namreč. In zopet smo pri misli, ki sem jo zapisala že zadnjič na odru gledamo vendarle predvsem gledališki dosežek!
Amatersko gledališče iz Tolmina nas je v preteklosti kdaj pa kdaj že presenetilo z izredno uspelo predstavo. Značilno zanj je, da se dokaj pogosto poslužuje pomoči poklicnih režiserjev, prav tako pa tudi to, da ima vrsto zelo nadarjenih starejših igralcev (pred leti »Dvanajst porotnikov«!), šibkejši pa je ženski del ansambla. To pot se je v Novem mestu predstavilo z Machiavellijevo »Mandragolo« v režiji Srečka Tiča. Ta stara renesančna komedija je vedno čudovito poživilo slehernemu repertoarju. Predstava je bila zrežirana z izkušeno roko, isto izkušenost (kar pa ni isto kot manira!) smo lahko opazili pri igralcih, čeprav bi si želeli od njih še več igralske radoživosti in temperamenta. Žal je ostal vse preveč bled lik Lukrecije, saj je njena govorna izraznost vse preočito zaostajala za ostalimi govornimi interpretacijami. No, kljub temu je bila predstava lepa in za Tolminčane spodbudna. Ocenila pa jo bo tudi žirija za Hvarski festival, ki še izbira sama predstave za to letošnje srečanje jugoslovanskih gledaliških amaterjev.
Repertoarni poseg dramskega ansambla »Slava Klavora« iz Maribora je bil letos zelo zanimiv. Pa vendarle ne do kraja pojasnjen. Velik Anouilhov dramski opus je pri nas resda bil doslej skromno predstavljen. Res je tudi, da ta tipični francoski avtor, ki črpa iz specifične atmosfere svojega okolja, morda na pogled ne more ustvariti pravega, intimnega sozvočja med našim avditorijem in odrom. Toda kljub temu je to odličen avtor, ki ga sodoben dramski repertoar ne sme prezreti. Njegovega »Ornifla ali Sapico«, ki so si ga izbrali Mariborčani, je pred leti uprizorila tudi ljubljanska Drama.
Predstavo je skrbno zrežiral Janez Karlin. Bila je izredno doživetje zaradi gospodične Supo, ki jo je zaigrala čez vse imenitno Milena Muhičeva. Pravim »čez vse« zategadelj, ker je s svojo igro, ki je prav tako živa takrat, ko nam spregovori, kot takrat, ko je povsem v ozadju dogajanja (kvaliteta, ki smo jo doslej videli bolj na filmskem platnu kot na odrskih deskah), odtegovala našo pozornost od ostalih igralcev in jih tako nehote potisnila v ozadje našega zanimanja zanje. Ornifle nadarjenega igralca Miloša Škergeta sicer ni bil francosko prefinjen, morda vseskozi le preveč hrupen, mestoma premalo čuten in morda kot nepoboljšljiv cinik tudi po svojih potezah premalo človeško tragičen lik. Toda kljub temu je bil v svojem cinizmu do vsega in vsakogar prepričljiv. Svoj zelo obsežni tekst je interpretiral v lepi odrski govorici. Žal so predstavo motile nekatere manjše vloge, ki so bile zaigrane dokaj začetniško. Če pomeni »Ornifle« zmago Anouilha tudi na amaterskem odru, pa pomeni tudi igralsko zelo neizenačeno predstavo (do najslabše diletantske šmire) in opozarja na to, da se je morda jedro te lepo uigrane skupine vendarle malce preveč zaprlo samo vase in ne išče bolj sistematično novih, nadarjenih mladih igralcev, ki jih Maribor nedvomno ima.
Vrhniška skupina nam je pred dvema letoma nudila izredno doživetje. Cankarjev večer v klubu. Takrat smo bili vsi navdušeni. Večer je pomenil dejansko zelo visoko kultiviranost interpretacije umetniške besede. Letos so nam posredovali drugo klubsko uprizoritev, Cankarjevo »Lepo Vido« v režiji Cirila Bergleza. Ne glede na pogoje, v katerih je skupina izvedla ta svoj program (o tem kasneje!), pa je treba povedati, da ni bila niti vsebinska niti izvedbena koncepcija navdušujoča, pa tudi v posredovanju umetnikovega teksta niso interpreti zdaleč dosegli tiste govorne kulture, kot pri prvem klubskem večeru. Tisto čistost in jasnost, ki nam jo je posredoval prvi vrhniški Cankarjev klubski večer, je le-ta dokaj skalil.
Malo gledališče iz Ljubljane sodi prav tako med amaterska gledališča, ki delujejo dokaj stalno (škoda, da se še nikoli nismo srečali tudi z novogoriškim polpoklicnim gledališčem!). Predstavilo se nam je z ne preveč pronicljivim Priestleyevim »Nevarnim ovinkom« v režiji Hinka Košaka. Režija je bila skrbna in predstava studiozna, salonsko vzdušje prepričljivo (tudi scena), igra kultivirana (izstopal je zlasti Milan Malnar s svojo nadvse sproščeno igro). Toda kljub vsemu vloženemu trudu je bila predstava dokaj dolgočasna. Morda deloma tudi zaradi premajhne notranje intenzitete dogajanja na odru, bolj verjetno pa nas ni osvojila zato (tako je presojal marsikdo izmed gledalcev), ker je tudi samo delo vendarle dolgočasno, prazno, problem krivde in resnicoljubnosti, ki ga obravnava, avtor dokaj površno zastavlja. Res škoda, da lepo uigran ansambel ni imel pri izbiri dela večjih pretenzij gledališkega izpovedovanja.
O PUBLIKI, PROGRAMIRANJU KULTURNIH PRIREDITEV IN ODGOVORNOSTI ZA KULTURNI NIVO PREDSTAV
Uvodoma je treba povedati, da so gostitelji nadvse lepo sprejeli letošnje nastopajoče ansamble v Novem mestu in ostale goste sedme revije dramskih skupin Slovenije. Tega smo že vajeni, saj je letos bila revija že tretjič zapovrstjo v Novem mestu.
Vajeni pa smo bili tudi izrednega zanimanja za vse predstave revije. Lani so domačini razmišljali celo o tem, da bi nekatere predstave ponovili v Domu armije. Lani so nam pripovedovali, da so bile vstopnice in abonmaji vnaprej razprodani, da je bilo zanje v delovnih kolektivih veliko zanimanja. Dvorana je bila res dve leti zapovrstjo nabito polna in večer za večerom si lahko, če imaš spomin za obraze, srečeval iste ljudi in si se v svoji vrsti s sosedi na sedežih pozdravljal kot s starimi znanci.
Novo mesto si je želelo revijo tudi letos, želi pa si jo tudi v prihodnjem letu, ko bodo praznovali šeststoletnico mesta.
Žal pa letos dvorana Prosvetnega doma marsikdaj ni bila prijetno polna. Zijale so prazne vrste, pred Domom ni bilo gneče in pred blagajniškim okencem ne zadnjih zamudnikov, ki bi ostali brez karte. Kaj se je zgodilo?
Naj se je zgodilo to ali ono, naj je zatajila predhodna dobra organizacija pri prodaji vstopnic ali pa vroči junijski dnevi vsekakor je vzrok tudi gotovo v prenasičenem programiranju kulturnih predstav ob koncu sezone. Pred revijo je bila v Novem mestu vrsta gostovanj in vse kaže, da tako »zasičenega« programa kulturnih prireditev tudi »kulture lačno« Novo mesto ne more pojesti s preveliko žlico. Žal so potrebe po postopnosti in razporejenosti pri programiranju kulturnih prireditev vedno povsod ne zavedamo (ne le v Novem mestu!), kar se nam potem maščuje.
In končno še besedo, trpko besedo, o organizaciji »nekulturnih predstav«. Ni vse kulturna prireditev, kar se pod tem naslovom prodaja. Znani so primeri, ko so naša gostujoča poklicna gledališča igrala svoje predstave celo po gostilniških sobah. A hitro so spregledala, da to ni več gledališče, da je za le-to potreben vendarle dostojen in funkcionalen kulturni ambient.
Letošnji kulturni škandal v telovadnici novomeške osemletke mora marsikoga marsičesa naučiti. Režiser klubske uprizoritve Cankarjeve »Lepe Vide« bi gotovo storil bolje, če bi odklonil sodelovanje svoje skupine na reviji, ko je spoznal, da so ga »porinili med športne blazine, konje, gredi, škripajoča vrata in stole«. Nerazumljivo je namreč, kako so mogli organizatorji določiti temu kulturnemu nastopu tako neprimeren prostor, ko je vendar v stavbi Zavoda za izobraževanje kadrov in produktivnost dela zelo lep prostor za tako klubsko prireditev (v njem je predsednik občinske skupščine napravil isti večer sprejem ob zaključku revije, ker le-ta verjetno v manj kulturni prostor ne bi sodil). Organizatorji tudi v neprimernem prostoru, v telovadnici, niso znali zagotoviti primernega reda za kulturno predstavo. Niti niso izdajali označenih vstopnic za sedeže (šolski otroci so se gugali na bradlji, med predstavo so priromala precej glasno na galerija nekakšna pločevinasta vedra in temu primerni zvočni efekti), niti niso postavili k vratom običajnih biljeterjev, ki bi preprečili sprehajanje med predstavo. Skratka po amatersko - diletantsko vsej prej kot kulturno. Kdorkoli je kriv za tako nekulturno predstavo Vrhničanov, naj bo deležen ostre kritike.
Žal ni prijetno končati pisanja o sicer zelo lepih gledaliških dnevih v Novem mestu s tako trpkimi besedami. Toda tudi Dolenjski list je pogumno zastavil nekaj kritičnih besed na račun omenjenih nerazumljivih dogodkov. Organizatorji kulturnih prireditev so vendarle v prvi vrsti dolžni poskrbeti za to, da se vse kulturne prireditve (pa naj bodo poklicne ali amaterske) lahko odvijajo v kulturni atmosferi. Tudi organizacijsko delo je v tem smislu kulturno delo.
SONJA GAŠPERŠIČ
- Producers
- Mestno gledališče ljubljansko
- Productions
- NEVARNI OVINEK, Košak, 1957
- Note
- Amatersko gledališče Tolmin; Slava Klavora; gledališče za mlade; dramatika za mlade; mladinska dramatika; občinstvo
- Archival material identifier
- 1964-07-2501-2600_2581-2582