Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Pesem je govorila za nas

M. S., Večer, 26. 11. 1963

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Pesem je govorila za nas NAD 800 NASTOPOV MARJANA KRISTANČICA »Zelo dosti smo nastopali, peli in igrali. Povsod so nas ljudje sprejemali z navdušenjem,« je povedal operni pevec Marjan Kristančič o svojem delovanju na slovenskem osvobojenem ozemlju, v kulturniški skupini 10. ljubljanske brigade in v zboru »Srečko Kosovel«. Kulturniška skupina, v kateri so bili poleg Marjana Kristančiča še Smiljan Samec, Rado Simoniti, Vlado Golob, Jerman in drugi, je nastopala v Liki, severnem Primorju in v Dalmaciji (slovenski partizani so odšli na pomoč hrvaškim), nato je skoro pol leta pela na Visu, kamor se je po desantu na Drvar preselil vrhovni štab s tov. Titom. Peli so našim borcem in voditeljem, zavezniškim vojakom in civilnim prebivalcem. Nastop se je vrstil za nastopom. Nato so jih odpeljali v Bari, kjer je bil pozneje ustanovljen znameniti pevski zbor JLA »Srečko Kosovel«. Ob koncu leta 1944 so kosovelovci, priredili svoj prvi veliki koncert. Zelo dosti smo nastopali, peli s starejšim bratom, ki ga nista videla že osemnajst let. Nato je zbor pričel svoje turneje: po Bolgariji, Čehoslovaški, Franciji, Belgiji in Švici. Partizanska pesem je po svetu govorila za nas, za novo Jugoslavijo in za našo stvar. Kjerkoli je nastopal naš zbor, povsod so ljudje postali naklonjeni zboru in jugoslovanskemu ljudstvu. Solisti Ziherlova, Lupša, Kristančič in Dolničar so prinesli s teh turnej prelepe spomine na prisrčne sprejeme in navdušena priznanja. Marjan Kristančič je v obdobju 1943 do 1947 zabeležil nad 800 svojih brezplačnih nastopov, kar je prav gotovo ogromno. Pot zbora v Beograd je bila dolga in naporna, vodila jih je čez albanske gore, na domača tla so spet stopili v Skopju. Tu sta Marjan Kristančič in njegov brat Stanko doživela radostno srečanje z njimi. Čudno čustvo prevzame človeka, žalost in veselje obenem, ko gleda te skladbe na navadnem papirju, ki so si ga skladatelji za note črtali sami. Nato so ustvarjali v najrazličnejših okoliščinah, sredi bojev in zmag, med rojstvom nove države in v žalosti za padlimi tovariši. To so skladbe, ki smo jih neštetokrat slišali, a nas vedno znova prevzamejo. »Samo en cvet« in vse druge pesmi, v katerih živijo Kajuh, Igo Gruden in drugi avtorji, nam bodo vedno blizu. Tu so note Karla Pahorja za uporno Kajuhovo »Ne bo me strlo«, otožna Simonitijeva »Mesečina« na tekst Iga Grudna (srečali so ga bolnega na Rabu), tu je Simonitijeva »Šapat vetra« na tekst Daša Kabalina-Vinodolskega, skladba na tekst Smiljana Samca in druge pesmi in skladbe, ki so bodrile naše ljudi med boji, jih tolažile v težavah in se veselile z njimi ob zmagi. Mnoge izmed pesmi, ki so jih peli naši kulturniki, so nastale v partizanih. Tov. Kristančič je iz vojnih dni ohranil dragocenosti, ki jih rad pokaže, noče pa se od njih ločiti. To so originalne skladbe partizanskih avtorjev. Tudi Simonitijeva kompozicija Kajuhove pesmi »Samo en cvet« je med njimi. Marjan Kristančič Vsa ta dragocena dediščina velikega časa je bila zakopana nekje na Dolenjskem. Po vojni jo je Marjan Kristančič poiskal. Sedaj ga spremlja na njegovi poti. Ne pomeni mu samo dokument nekega časa in delovanja, ampak košček velikega, silnega in polnega življenja. M. S.

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.