Sarajevski gledališki trikotnik
Borut Trekman, Naši razgledi, 9. 6. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Zapozneli zapiski s V. festivala jugoslovanskih malih odrov (II)
Sarajevski gledališki trikotnik
Peripetija ali ekskurz k pantomimi rok
Po prostem dnevu, ki smo ga izkoristili za ogled znamenitosti mesta in izlete v Ilidžo pa k Vrelu Bosne, se je začel drugi del festivala s tiskovno konferenco, na kateri so nam gostje iz Gdanska, mladi poljski likovniki, ki so obenem tudi ustanovitelji teatra rok Coto (ali po naše: kaj je to?), razložili, kako je prišlo do ideje za formiranje te skupine in kakšen je njihov princip dela; bila je to brez dvoma najzanimivejša tiskovna konferenca (morda celo edina zares zanimiva). In res se nam je zvečer odkrila neka čisto nova zvrst umetnosti (vprašanje je sploh, če spada v pravi teater): mladi Poljaki skušajo namreč z animacijo rok in določenih predmetov doseči predvsem ustrezne likovne rešitve idej, ki si jih zamislijo, v kratkih, zvečine do pet minut trajajočih prizorčkih. Njihov program, ki je trajal skoraj dve uri, lahko glede na izpovedno orientacijo razdelimo v dve smeri: po eni strani skušajo v groteskni, skoraj satirično kabaretski obliki faktografsko oživiti in ironizirati nekatere drobne dogodke in anomalije iz vsakdanjega življenja (npr. Torej pijmo vino, Mona Liza, Kolesar, Večerni gostje), po drugi pa skušajo z rokami uresničiti neko določeno poetično podobo (npr. Veter, Strelišče, Metulj). Škoda, da izvajavci programa, ki smo ga videli, niso ubrali samo na eno izmed teh smeri, na poetično izpoved: v nji se mi namreč ne zdijo samo prepričljivejši, čistejši, bolj dognani in bližji resnični umetnosti (kajti brez dvoma roke mnogo laže uresničujejo poetične simbole kakor satirične skeče), umetniško pomembna je predvsem globoka poetična izpoved teh kratkih etud, ki pride do izraza predvsem v estetsko prefinjenih likovnih rešitvah animacije rok (za vselej mi bo ostal v spominu veter, ki so ga ponazarjali tako, da so si na prste pritrdili tanke dolge podaljške bele barve in z njimi ustvarili iluzijo vetra). In še nekaj: njihova izvirnost v satiričnem delu uplahne, ker je prav tu opaziti njihovo močno koketiranje z marionetnim gledališčem, kar pa seveda povzroča nepotrebno mešanje stilov. Kljub temu, da nastop Poljakov ni imel kakšne posebne zveze z malimi odri, je bil to vendarle lep festivalski večer.
Razplet ali bulvar in antidrama
Po drugi predstavi tega sestavnega dela trikotnika, po Božičevih Kaznjenčih v izvedbi Odra 57, so se posamezne konture festivala že začele oblikovati v plastično celoto: kajti Kaznjenci so bili poleg Oresta edini pomembnejši gledališki dogodek vseh desetih dni. Večer pred njimi so namreč izpolnili člani beograjskega Ateljeja 212, ki so uprizorili bulvarko mlade angleške pisateljice Ann Jellicoe (le-ta izvira iz iste generacije kot Shellag Delaney) Spretnost, sila naivno in površno anekdoto o treh fantih, ki si prizadevajo osvojiti malce čudno sedemnajstletnico, pa se na koncu sploh ne izve, ali so jo le osvojili ali ne. Delo je napisano brez osnovnih dramaturških spretnosti, ki so potrebne dramskemu žanru te vrste, dogajanje je bledo in nebogljeno oziroma ga sploh ni, pomembnost dela pa naj bi bila v nekem sumljivem, apartnem duhovičenju, ki ponekod parodira celo sámo sebe. Režiser Arsa Jovanović je ustvaril na zelo majhnem prizorišču prijetno, tekočo, dovolj razgibano predstavo z nekaj izredno domiselnimi situacijskimi rešitvami. Njegova zasluga je bržkone tudi, da je kvartet treh fantov in dekleta (Bora Todorović, Milutin Butković, Petar Baničević in Olja Grastić-Jelićeva) tako igravsko izenačen in homogen, da bi bilo zelo težko katerega izmed igravcev iz tega kvarteta izločiti (mogoče zaradi izrazitega posluha za komičnost Oljo Grastievo). Uprizoritev je resda skušala napraviti iz te borne, ničevne tekstovne zasnove kar največ, vendar mi kljub temu ni jasno, zakaj je Atelje 212 poslal na festival ravno to predstavo in zakaj raje ni prijavil Albeejeve Kdo se boji Virginije Woolf; Spretnost je namreč tudi v svojem žanru tako nepomembno delo, da ne sodi niti na festival bulvark.
Festivalni nivo je malce dvignila šele omenjena uprizoritev Božičevih Kaznjencev v izvedbi Odra 57. Naj je Božičev tekst še tako zapleten in težko razumljiv (ponekod pa zelo meglen) in naj ima še toliko pomanjkljivosti (med katerimi je verjetno največja za ves njegov opus značilna askeza, pomanjkanje čuta za barvitost in za oblikovanje karakterjev, absolutna privrženost goli idejni abstrakciji), je vsaj do neke mere aktualen, angažiran. Z drugimi besedami: ima vsaj eno tistih lastnosti, ki jih večina del na festivalu skoraj ni imela. Uprizoritev je na nekaterih mestih uspešno zakrila prehudo abstraktnost teksta in je z gledališkega stališča veljala za festivalski nivo precej pomemben dosežek: bila je to stilno čista, homogena, zares komorna predstava, ki je učinkovala predvsem z nekaterimi, v odličen scenski okvir imenitno vkomponiranimi, mizanscenskimi rešitvami (scenografija je delo Aleša Šarca). Od igravcev je Štefka Drolčeva kot plesavka pokazala vso svojo skalo razpoloženj, pa tudi nekaj odličnih, artistično sperfekcioniranih detajlov; Brane Ivanc je odigral svojega sprevodnika z ravno pravšnjo mero karikiranosti in grotesknosti, kar velja tudi za Poldefa Bibiča kot drugega kaznjenca, in na nekaterih mestih za Toneta Slodnjaka kot pijanca in Janeza Hočevarja kot stražnika. Medtem ko je publika (kljub temu, da večjega dela teksta ni razumela - ko da bi ga govorili v kitajščini in ne v slovenščini) sprejela predstavo s precejšnjim odobravanjem, pa ga je kritik Oslobođenja Luka Pavlović razcefral na tako primitiven način in po liniji najmanjšega odpora (glavni kontekst njegove ocene je bil: jaz dela nisem mogel razumeti, zato ni kaj prida vredno), da je ta kritika zbudila pri večini ostalih novinarjev (in to ne samo pri tistih treh Slovencih, ki so bili ves čas na festivalu) samo pomilovalen nasmešek za njenega avtorja.
Katastrofa ali v znamenju megalomanije
V zadnjih dveh festivalskih večerih smo gledali tri dela: Miodraga Žalice komedijo ali kaj vem kaj Evropska trava (odigralo jo je Malo gledališče iz Sarajeva) in dve Nušićevi zabavni enodejanki v izvedbi humorističnega teatra Ben Akiba iz Novega Sada. O prvem delu sploh nima smisla razpravljati mnogo besed: bolj zmedenega, slaboumnega, primitivnega, neokusneje napisanega teksta nisem še svoj živi dan bral ali videl (prav nepopisljivo učinkuje npr. kako glavna junakinja Magdalena nadvse izvirno zatrjuje, da »nosi v sebi nekega Arcangella Corellija« ipd.). In kljub temu, da je prav to dramo ob uprizoritvi v Zagrebškem dramskem studiu vsa kritika z Elijem Fincijem na čelu tako odločno napadla in razcefrala skoraj na kvadratne milimetrčke, skušajo Sarajevčani delo s pomočjo vseh svojih zvez lansirati celo v inozemstvo, kar jim je ponekod tudi uspelo (?); celo malce zlobne govorice, da je bil Ateliertheater povabljen na festival v glavnem zategadelj, da bi na Dunaju uprizoril Evropsko travo, so se proti koncu izkazale za resnične. Pri vsem pa je bila tudi odrska realizacija teksta daleč pod festivalskim povprečjem. Skratka: popoln polom. Ta slabi vtis je le malo popravila zadnja predstava z Nušićevima skečema Dva goljufa in Svinja, ki je bila še kar dostojna, vendar izrazito muzealna in kreativno prav nič zanimiva. In tako se je spored festivala končal, preostala je le še zadnja točka:
Sklepni akord ali glavna atrakcija
Uradna festivalska žirija se je ne brez dvoma najatraktivnejši točki vsega festivala, na podelitvi, izkazala: nagradila ni nobenega teksta in nobene predstave v celoti (kar sta bili zares najpravičnejši odločitvi), za kolektivno igro in režijo je nagradila po pravici vse štiri igravce in režiserja Spretnosti v izvedbi Ateljeja 212 (čeprav je s tem zašla v majhen paradoks s prejšnjo odločitvijo, da ne nagradi nobene uprizoritve v celoti); dokaj pravično so bile podeljene tudi ostale nagrade, čeprav so ostali čisto brez njih Kaznjenci, ki bi morali biti nagrajeni vsaj za Šarčevo sceno. Ves svoj blišč in svojo bedo pa je ob podelitvi pokazala sarajevska publika: ko je namreč predsednica žirije Jolanda Dačić (poleg nje so bili člani še Sava Severjeva, Boro Grigirivuć, Milenko Maričić, Čedo Prica, in Petre Prličko) prebrala, da je odnesel Hristićev Orest dve nagradi, je začelo občinstvo na glas negodovati in toliko da ni bilo slišati še žvižganja.
Mnogo bolj čudna pa je odločitev žirije kritikov, ki je morala nagraditi najboljšo stvaritev v celoti (s tem sta mišljena tekst in uprizoritev); po dokaj dolgi, koopiranj in čudnih podtikanj polni debati v tej (upravičeno jo lahko tako poimenujemo) »čarovniški kuhinji« se je kljub mnogim tehtnim in upravičenim ugovorom nekaterih članov žirija z minimalno večinico odločila, da podeli zlato masko Spretnosti Ann Jellicoe (ne glede na to, da je tekst tako slab); in ko je eden izmed članov v zapisniku protestiral proti temu sklepu ter izstopil, je bil javnosti pojasnjen ta izstop s čisto drugačno argumentacijo, kot bi morala dejansko biti. In prav s tem se je festival tudi uradno, de facto končal.
In summa summarum?
Zelo klavrna. Festival takšen, kakršen je bil letos, dejansko ni več potreben; v osnovi se mora spremeniti njegovo bistvo sámo, da bo spet dobil svoj raison d'etre, popolnoma mora biti jasen njegov namen, če ga naj uspešno izpolnjuje. Iz vsega letošnjega programa pa je bilo razvidno, da festival še sploh ni točno definiral, kaj si v bistvu z izrazom »mali oder« predstavlja, v čem so novosti in pomen tega »malega odra«. In v primeri s tem so ostali problemi, problem selekcije oziroma izbora, problem gostovanj tujih ansamblov, odnos med stimuliranjem domače in tuje dramatike itn., zares sekundarnega pomena; šele ko bo rešen osnovni, bodo lahko rešeni vsi ostali.
Z vsem tem pa je povezana tudi druga pomanjkljivost festivala: da letos npr. sploh ni imel delovnega značaja, da ni bilo na njem nobene debate o njegovem konceptu, nobene debate po posameznih razpravah po le-teh (na tiskovnih so bili samo razgovori s posameznimi ustvarjavci, še preden smo si mogli ogledati njihovo delo), nobene debate o problemih sodobnega gledališča, prilagojene značaju prireditve same itn., itn. Prav to je po vsej verjetnosti povzročilo, da je postalo vzdušje kmalu tako zaspano in dolgočasno, da smo se spraševali, čemu je potrebna festivalu tolika epska širina, ki nas je na koncu pošteno utrudila, kar je za tovrsten festival v jugoslovanskem merilu precej žalostno spričevalo.
Pa še opomba o biltenu, ki smo ga dobivali vsako dopoldne. V njem je dominirala neka skupina, ki sta ji stala na čelu Luka Pavlović in Sreten Perović (pa še nekateri drugi Sarajevčani); in ta skupina je v rubriki Prizori okrog Malega odra vztrajno proizvajala reklamo sama sebi, včasih na zelo aparten način. Tudi odlomki iz ocen navzočnih kritikov, ki so vsak dan izhajali v biltenu, so, bili izpod peres nekaj izvoljencev (bilo jih je sedem, pa še njim so objavili le po en odlomek, razen Luki Pavloviću, čigar odlomkov je bilo natisnjenih kar sedem); med te izvoljence pa seveda ni bil uvrščen niti en kritik iz Zagreba, Skopja in Ljubljane, še za mnenja o predstavi, ki so jih tudi tiskali, niso vprašali nikogar izmed novinarjev iz Zagreba, Ljubljane in Skopja (razen častne izjeme Tome Arsovskega, ki pa je bil gost festivala)...
In na koncu tega sarajevskega, gledališkega trikotnika, ki se, kot smo se lahko prepričali, še kar točno ujema s Freytagovimi nauki in recepti, samo kratek celoten vtis:
dolgočasna in tako izpovedno kakor tudi kvalitetno nepomembna prireditev.
KONEC
BORUT TREKMAN
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Nagrade Festivali
- People
- Brane Ivanc Štefka Drolc Polde Bibič Janez Hočevar Edward Albee Tone Slodnjak Aleš Šarec Shelagh Delaney Sava Severjeva
- Producers
- Oder 57
- Productions
- KAZNJENCI, Janžekovič, Slodnjak, 1963
- Archival material identifier
- 1964-06-2401-2500_2155-2156