A. Strindberg: Oče
Marjan Javornik, Delo, 20. 6. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Gledališče
Delo 20. VI
A. Strindberg: Oče
Gostovanje ansambla Narodnega gledališča iz Tuzle
V treh slovenskih krajih se je te dni predstavilo slovenskemu občinstvu neznano pokrajinsko gledališče iz Tuzle. Na svoji turneji v devetnajstih krajih Slovenije, Hrvaške in črne gore je uprizorilo Strindbergovega »Očeta«, med drugim v ljubljanskem Mestnem gledališču, v celjskem gledališču in Trbovljah. Kakor smo veseli slehernega takšnega obiska, ki nam omogoča spoznavati kulturna prizadevanja in umetniške dosežke v drugih krajih naše širše domovine, velja vendarle zapisati, da podoba, ki smo jo spoznali ob tem srečanju, ni povsem avtentična za našo presojo o splošnem kvalitetnem nivoju tega gledališča. Močan pečat so ji namreč dali številni gledališki gostje iz Beograda od režiserja Mata Miloševića do igralcev Blaženke Katalinić in Milivoja Živanovića, ki sta interpretirala glavni vlogi. Vendar pa bi bilo najbrž napak presojati to težnjo po širši afirmaciji gledališča samo s tega več ali manj formalnega vidika. V njem vidim celo plus, ki ga tudi med slovenskimi gledališči vse preredko upoštevamo. Takšno gostovanje prominentnih gledališčnikov iz središč pomeni v bistvu oplajanje pokrajinskega gledališča, pomeni posredovanje gledaliških izkušenj po večini mlajšim ansamblom in na koncu gledališko doživetje domačemu občinstvu. Kakorkoli torej podoba gledališča samega v tem primeru ni avtentična, pa je toliko hvalevrednejše njegovo prizadevanje po širših in prožnejših gledaliških konceptih.
Razumljivo je, da je bila v uprizoritvi opazna precejšnja razlika med umetniško močnima protagonistoma in ostalim igralsko šibkejšim ansamblom. Vendar poglavitni pridržek, ki ga navzlic solidni uprizoritvi le velja zastaviti, ni namenjen v prvi vrsti igralcem, ampak vprašanju, kakšen intimni stik ima sodobni človek s Strindbergovim »Očetom«, kje so stične točke avtorjevega pretežno avtobiografskega umetniškega sveta z duhovnim svetom sodobnega gledalca. Izrazito sodobna režijska interpretacija bi najbrž morala izkristalizirati ali celo abstraktizirati osnovno idejo boj med dvema spoloma, sovraštvo do žensk — toda prav ta ideja je za nas družbeno in idejno nesprejemljiva, v celotnem kontekstu avtorjevega dela pa marsikdaj celo naivna. Zato tudi ne more poiskati neposrednega visavija z gledalcem. Ob tem se zdi toliko bolj opravičljiva in sprejemljiva režiserjeva usmerjenost v iskanje tistih vrednot dramatikovega dela, ki izvirajo iz resnične človekove stiske in bolečine, iz tistega, kar je v njem najbolj človeškega, ki je napadeno in ogroženo.
Oba protagonista, Milivoje Živanović kot kapetan in Blaženka Katalinić kot njegova žena Lavra sta že po svojih igralskih naturah ustrezno sledila temu konceptu. Živanović z izrazito psihološko razrvanostjo moža-otroka, z izrazito emocionalnostjo, s številnimi naturalističnimi nadrobnostmi, Katalinićeva z bolj discipliniranimi potezami ženske-demona, ki pa je kljub temu ostala v popolnoma življenjskih okvirih. Velika sugestivnost uprizoritve, ki je temeljila na takšnem konceptu in obeh močnih igralskih osebnostih, je upravičeno osvojila občinstvo.
MARJAN JAVORNIK
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Gostovanja
- People
- August Strindberg
- Producers
- Mestno gledališče ljubljansko SLG Celje
- Archival material identifier
- 1964-06-2401-2500_2195