Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Moj veliki prijatelj Shakespeare

Rapa Šuklje, TT, 26. 6. 1964

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
MOJ VELIKI PRIJATELJ SHAKESPEARE Kdo ve — Shakespeare bržčas ni mogel poznati tistega znamenitega rekla: »bog me varuj prijateljev, sovražnikov se bom že sam!« (če ga, seveda, ni ravno on izumil). Škoda! Težko bi si namreč izmislil kaj boljšega. Razen, seveda, če po takem ali podobnem izreku ni čutil potrebe. Tudi to je mogoče: knjige CLARE LONGWORTH CHAMBRUNOVE »MOJ VELIKI PRIJATELJ SHAKESPEARE« (prev. Gitica Jakopinova, založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1964) namreč ni poznal. Zagotovo ne. Nastala je šele zdaj, v varni razdalji štiristo let, ko gospe Clare ne bo zaradi enostransko izpovedanih čustev klical nihče več na odgovor. Sicer pa, če smo pošteni, saj jih ne izpoveduje v svojem imenu. S Shakespearovim prijateljstvom se baha samo njen pripovedovalec, stari kraljevi igralec John Lacy, in na njegov rovaš gre tudi vse ganljivo pleteničenje okoli stratfordskega Willa. No, starcu ni zameriti; ko začno na naše življenje legati večerne sence, baje vsi nagibamo k brbljavosti in kreposti; pa se nam kar mimogrede primeri, da zamenjamo Falstaffa s svetim Alojzijem. Prava reč! Z Lacyjem je pa taka, da bi, ko bi bil pri volji, menda res lahko napisal spomine na Shakespeara, svojega igralskega kolega. Avtoritete, v katere ni dvomiti, zatrjujejo, da je čenčavi kronist Aubrey 1693 nakracal na neki listek, da »mora povprašati starega Lacyja za nove podatke o Shakespearu«. Jih je dobil in uničil? Vsekakor Lacyjevih zapiskov ni nihče videl - in se torej prelepo vključujejo v koncert vsega tistega gradiva o Shakespearu, ki bi lahko bilo, da, ki bi moralo biti, pa ga ni. V žalost resnih šekspirologov in veselje literarnih špekulantov. Tudi ti morajo imeti nekaj od življenja. rimi listinami dokazati marsikaj. Toda če upoštevamo, kako obupno skromno so še zdaj dokumentirani podatki o bitju in žitju Willa iz Stratforda, se nam nujno zdi, da so morala biti tudi njena odkritja premajhna, da bi napolnila njeno žejno, navdušeno srce. Zato je poklicala na pomoč fantazijo in napisala roman. Vanj je vključila vse tisto, kar je o Shakespearu vedela in verjela. In ker je vedela (razmeroma) veliko, verjela pa še več, je nastala knjiga, ki ji šekspirologi (vsaj tisti resni, stratfordsko orientirani) ne morejo ugovarjati in ki jo slavni esejist in biograf André Maurois celo hvali — s pridržkom pač, da ima gospa Clara »ob svojih nedavnih odkritjih... večjo pravico kot kdorkoli drug tvegati težavni poskus, da nam oživi Shakespeara.« Poskus je zares težaven, naloga orjaška in knjiga, ki smo jo dobili, nikakor ni nezanimiva. O Shakespearovem času, Elizabetini vladi, položaju igralstva in gledališč, posebno pa o tedanji atmosferi verskih bojev, nam na malo straneh z učinkovito besedo pove več kot debela zgodovinopisja. Razen tega je tako čudovito »zimmerrein«; brez nevarnosti jo lahko podarimo nedoletnim malčkom hkrati s shakespearjanskimi pripovedkami Charlesa in Mary Lamb. Kaj lepšega za starše, ki si žele izobraženih otrok, v letu, ko ves svet praznuje dramatikovo 400-letnico?! Res, v tem pogledu nam je založba Mladinska knjiga več kot ustregla. Kar se tiče dokumentarnega gradiva, ki ga je gospa Clara uporabljala, ji ne moremo ugovarjati. Kdo med nami je videl toliko pristnih dokumentov kot ona? Res je, da smo brali citate in razlage citatov, ki so bile bistveno različne od njenih; posebno tam okoli Shakespearove ženitve, njegovih poslednjih stratfordskih let in njegove smrti. A kdo more jamčiti, da ni šlo pri tem za klevete nasprotnikov? Res je tudi, da smo si zamišljali avtorja Othella, Henrika IV. in Veselih žena windsorskih bolj polnokrvnega, avtorja Zimske pravljice, Viharja in Sna kresne noči, bolj poetičnega. A kako naj bi življenjepisec izpovedal duševno moč in duhovno vzvišenost svojega opevanca, če tega v sebi nima, pa mu vnaprej izvijemo orožje velikih besed?! Tako je gospa Clara, oborožena s pergamenti in dobro voljo, pogumno zajadrala v nehvaležno strugo beletristike, kjer je Klio zadnja leta izgubila domovinsko pravico; brez vodstva svoje Muze pa je morda malce izgubila smer. No, v eni točki si je ostala vseskozi zvesta: kadarkoli je zapisala misel, stavek ali dogodek, ki ga je lahko dokumentirala, je pridno napravila zvezdico in zabeležila ustrezni podatek pod črto. Škoda! S to metodo je vzela vsemu drugemu še tisto verjetnost, ki bi jo tekstu sicer pripisovali. Odrasli bralec si seveda želi in pričakuje drugačnega Shakespeara. Želi si prodreti v celovitost osebnosti tega nenavadnega človeka in vsaj v slutnji zajeti delovanje njegovega izjemnega, enkratnega duha. Zanj Clara Longworth Chambrunova ni pisala, čeprav bi bila kot šekspirologinja morda lahko. Toda verjetno je prav ostrina preiskujočega analitičnega duha (in nemara stroga verska vzgoja?) tisto, kar hromi njenemu Pegazu krila; v zgodovini književnosti poznamo več primerov, da so se literarni zgodovinarji lotili biografskega romana; rezultat pa običajno ne navaja k posnemanju. Gospa Clara seveda ne sodi mednje; ne, po svojem prvem — in verjetno najbolj uspešnem poklicu je šekspirologinja. Prebila je mnogo let v knjižnicah in arhivih, preiskujoč mojstrovo življenje in menda se ji je posrečilo odkriti in s sta- Sicer pa je isti André Maurois, ki v uvodu hvali pisanje angleške gospe, v svojih »Dvogovorih med živimi« nekje zapisal: »Portret je prav toliko podoba portretiranca kot tistega, ki ga je naslikal«. Videti je, da velja to v skoraj še večji meri za biografski roman. Tako je »Moj veliki prijatelj Shakespeare« hkrati knjiga, ki je izpolnila veliko praznino na našem knjižnem trgu, in delo, ob katerem imamo pomisleke. A eno zaslugo ji moramo nedvomno priznati; šele ob njej smo se zavedeli, da so naši domači povestničarji, ki delajo s toliko hvaležnejšim gradivom, pravzaprav kampeljci in pol. RAPA ŠUKLJE

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1964-06-2401-2500_2197
Report a problem to oder@slogi.si.