Refleksi slovenske gledališke problematike na program RTV
Boris Mikoš, Delavska enotnost, 18. 6. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Refleksi slovenske gledališke problematike na program RTV
Na deseti seji Prosvetno-kulturnega zbora Skupščine SRS, so obravnavali tudi problematiko slovenskih gledališč. Gradivo o tej problematiki je pripravil Republiški sekretariat za kulturo in prosveto, obravnaval pa ga je tudi začasni odbor Prosvetno-kulturnega zbora za problematiko gledališč. Številnost in kompleksnost vprašanj v zvezi s položajem in perspektivo slovenskih gledališč sega od materialnih pogojev preko kadrovskih in repertoarnih vse do razprav o gledališki vzgoji v najširšem pomenu besede, vključujoč tudi gledališki amaterizem. Kljub izdatni materialni podpori je še vedno zelo neugodno zlasti materialno vprašanje slovenskih gledališč, stanje stavb, sredstev za dostojne osebne dohodke, ki so danes izredno nizki, sredstev za štipendije, stanovanja itd. Razprava je tudi poudarila pomembnost reforme študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, saj bi le-ta morala v marsičem bistveno pripomoči k reševanju kadrovskih problemov tako gledališč, kot radia, filma in televizije, kakor tudi gledališke vzgoje. O tem, kakšen je celoten položaj slovenskih gledališč, bomo še obširneje seznanili naše bralce. Tokrat objavljamo razpravo poslanca Borisa Mikoša, ki širi problematiko slovenskih gledališč tudi na pereče probleme radia in televizije.
V gradivu, ki ga je začasni odbor našega zbora za gledališko problematiko pripravil, je nekaj dejstev, ki jih naš zbor gotovo ne bi smel prezreti. Želim opozoriti na nekatera dejstva, ki so v tem poročilu sicer navedena, pa premalo podčrtana. Dejstva, ki govore o tem, da imamo v Sloveniji sorazmerno malo umetniškega kadra na področju gledališke dejavnosti, tako da smo upravičeno lahko zaskrbljeni, ne samo nad razvojem naših gledališč, ampak tudi nad razvojem lastne slovenske televizijske produkcije. Mislim, da nas lahko vse zaskrbi podatek, da imamo v vseh slovenskih dramskih poklicnih gledališčih samo 103 umetnike in da hkrati pri vseh teh gledališčih ugotavljamo hudo pomanjkanje kadra. Skoraj vsakemu gledališču manjka po nekaj igralcev, režiserjev, koreografov. In tudi mi na področju radijske in TV drame ugotavljamo, da nam manjka kader, ne samo režiserji, tudi igralci.
Posebno žalostno je stanje na področju baleta. Naš centralni slovenski baletni zbor šteje samo 34 plesalcev. Poznamo kvalitete tega zbora, vemo za njegove možnosti in na tej osnovi lahko tudi vemo, v kolikšnem obsegu se lahko slovenska baletna reprodukcija pojavlja ne samo na naših deskah, ampak tudi v našem televizijskem programu. Ta program pa bo moral rasti v prihodnjih letih ne samo kvalitetno, ampak tudi časovno in bližamo se tistim mejam, ko ne bomo več mogli televizijskega programa razvijati iz svojih lastnih produkcijskih moči. Že danes imamo izredno stisko in to celo na RTV, kjer vendarle nekoliko bolje plačujemo in kjer gledališčniki iščejo svoj dopolnilni zaslužek, saj je v osnovnih hišah ta zaslužek prenizek. Radi se odzivajo našim vabilom in prošnjam, da z nami sodelujejo. Prepričan pa sem, da takšno nenormalno obremenjevanje tega umetniškega kadra mora imeti posledice za zdravje kot tudi za kvalitetno raven umetniških dosežkov. Zato ne bomo mogli v nedogled terjati od njih, da nam hodijo zvečer, recimo po dramski predstavi ob 11. uri na nočna snemanja v naše studie.
ta podatek kaže nujnost, da moramo tudi sami mimo uprizoritev v naših dramskih hišah, razvijati dramsko dejavnost tudi v lastni hiši, za kar seveda zopet potrebujemo kader, ki je že v teh poklicnih dramskih hišah deficitaren. Ne bi se spuščal dlje v gledališko repertoarno stanje v Sloveniji, da nimamo npr. razvite komedije in cele vrste drugih gledaliških žanrov, nimamo takih gledaliških hiš, ki bi nam tudi tako dopolnjevale naš program. Poleg tega imamo tudi nenormalno situacijo, da na primer naša operna hiša zaradi neakustičnosti sploh ne omogoča televizijskih prenosov. Na našem televizijskem ekranu se zato ne pojavljajo operna dela iz naše osrednje operne hiše in si moramo zato pomagati le s krajšimi opernimi stvaritvami, pri čemer pa bi poudaril, da mariborske operne hiše nismo prezrli. Pred kratkim smo prav v njihovi zasedbi dali »Telefon«, tričetrturno krajše operno delo, in programiramo njihovo sodelovanje tudi v bodoče.
Ko razpravljamo o gledališki dejavnosti v Sloveniji, menim, da ne moremo razpravljati samo o njej, temveč tudi o perspektivi in o programskem zaledju našega radia, televizije in ne na koncu tudi našega filma. Prav zaradi tega smo se na RTV odločili, da bomo v Mariboru kot drugem najpomembnejšem kulturnem središču Slovenije, zgradili nov radijski dom, ki naj bi imel take tehnične naprave, da bi v celoti služile potrebam za prenose kulturnih in drugih dogodkov in posredovanje kulturnega življenja iz tega dela Slovenije ostalim področjem. Prepričani smo, da bi s tem korakom prispevali tudi k poživitvi kulturnega življenja v tem predelu Slovenije in na drugi strani k boljšemu spoznavanju le-tega širom po Sloveniji. Pripravljeni smo tudi z glasbenimi in gledališkimi hišami Ljubljane na skupno reševanje tega problema. Naš zavod je pripravljen sodelovati pri izgradnji takšne tehnično izpopolnjene dvorane v Ljubljani, iz katere bi lahko posredovali neposredno ali posredno dramske, operne in druge uprizoritve. Skrajni čas je, da to vprašanje rešimo tudi zaradi tega, ker razvoj radiofonije postavlja tudi pri nas v ospredje vprašanje stereofonskih prenosov in lastne reprodukcije na tem področju, če hočemo v korak z napredkom radiofonije v svetu.
Naj povem, da naš zavod sprejema pobudo, ki je bila predložena temu zboru in da je pripravljen skupno z vodstvom SNG razpisati konkurz za novo operno hišo in sodelovati s sredstvi, ki naj bi jih dobili ob 100-letnici gledališča. To naj bi bil naš prispevek k prizadevanju, da se razširi obseg slovenskega kulturnega ustvarjanja na področju gledališke dejavnosti.
Podobno je stanje orkestrov. Mislim, da ni rešitev v tem, da iz treh orkestrov v Ljubljani naredimo dva. Že danes nam trije orkestri ne pokrivajo več naših kulturnih potreb. Vemo, da operni orkester ne zmore poleg svojih nalog prevzeti nobenih drugih nalog za potrebe RTV, vemo pa tudi, da vso produkcijo orkestra Slovenske filharmonije sproti odkupimo in da smo pripravljeni odkupiti tudi več, če bodo ti orkestri poleg našega lastnega sposobni producirati več. V glasbenem programu slovenske radijske postaje imamo nenormalno situacijo. Imamo le 5% slovenske glasbene produkcije oziroma reprodukcije. Mislim, da je to odločno premalo. Poizkušamo sicer, da bi tudi glasbeni del našega programa nosil večji pečat slovenske radijske postaje, postaje Ljubljana-Maribor-Koper, pa praktično to ne zmoremo, razen če začnemo ponavljati to, kar imamo v svojih arhivih. Zato mislim, da je rešitev le v množičnejšem štipendiranju tovrstnega kadra, ne pa v tem, da ga skušamo premeščati iz ene organizacije v drugo, saj s tem v ničemer ne povečujemo glasbene reprodukcije.
Ugotavljamo, da smo v preteklem letu postavili v Sloveniji na oder 75 dramskih del. Seveda vsako dramsko delo ni primerno oziroma sposobno za televizijsko adaptacijo. Toda televizija uvršča v svoj program skozi 40 tednov na leto po 2 televizijski drami. Že samo
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Film in TV Refleksija in publicistika Radio
- Producers
- AGRFT
- Archival material identifier
- 1964-06-2401-2500_2207-2208