Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Novi slovenski balet „Nina“

Živa Kraigher, Naši razgledi, 6. 6. 1964

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Ljubljanska Opera Novi slovenski balet „Nina“ Pozdraviti je dejstvo, da vodstvo ljubljanskega baletnega ansambla konstantno uvaja v svoj repertoar že nekaj let, poleg drugega, sodobnejša baletna dela, sodobna tako po glasbi kot tematiki. Če se ozremo nazaj, je bila ta pot pogumna in prav nič lahka ter mnogokrat zelo tvegana. Lažje je uprizarjati standardna klasična dela, dela baletne romantike, dela, ki so utečena, kjer koreografu ni treba dodajati nič novega, kjer igra važno vlogo le vprašanje večje ali manjše tehnične zmogljivosti in virtuoznosti, večje ali manjše subtilnosti »belega baleta«, kjer pa ostanega plesalčeva kot gledalčeva notranjost več ali manj neprizadeta. Veliko težje in veliko bolj pogumno je danes spopasti se s kompliciranostjo sodobne glasbe in tematike, ki zahtevata od koreografa in plesalca kot aktivnega soustvarjalca vso angažiranost pri iskanju novih sodobnejših izraznih sredstev in novih prijemov pri celotnem oblikovanju sodobnega baletnega dela. Vsako resnično umetniško iskanje ima svojo rast in padanje, uspehe in spodrsljaje, ob vsem tem pa le konstantno raste. In produkt takega iskanja, rasti in padanja, spodrsljajev in uspehov vseh zadnjih let je tudi novi slovenski balet Nina. Scenarij zanj sta napisala Polde Bibič in Metod Jeras. To naj bi bil balet o današnji lepi Vidi, ki zasanjano živi v malem mestu ob fantu, ki ga ljubi. Premami jo tujec in z njim neznani svet, po katerem hrepeni. Ta svet jo zavrže in povzroči njeno propast, da se končno znajde v zavodu za duševno bolne. Žal ima sama zgradba scenarija še vedno preveč romantičnih primesi in nekatere premalo močne logične prehode, skratka dramaturško je šibka tako, da osnovna ideja o »tragični zmoti človeka, ki v iskanju uresničitve svojih želja izbere napačno pot in se znajde v nerešljivi življenjski situaciji, kjer mu ostane samo še obup osamljenosti« (Polde Bibič Gl. list), ki je zanimiva tako za plesnega ustvarjalca kot tudi za današnjega gledalca, ne izzveni s tisto življenjsko močjo, da bi nas delo do kraja prepričalo in da bi postalo popolna umetnina. (Škoda, da se take ideje ne da v obdelavo literarnemu umetniku). Trdno opirajoč se na osnovno idejo in preko vseh šibkosti libreta je šel kompozitor dr. Danilo Švara in ustvaril odlično baletno glasbo funkcionalno tako po svoji dinamiki in ritmu z zelo širokim razponom. Svojo kompozicijo je gradil na štirih nasprotnih si glasbenih barvah: Ninin mali svet, svet sreče in nenehnega hrepenenja, svet žive in sproščene radosti je obarval z nacionalnim motivom; veliki tuji svet je označen z jazzovsko motiviko; vsa Ninina ljubezenska trenja in borbe je podprl z atonalnostjo sodobne glasbe; vse njene halucinacije in duševne blodnje pa so impresionistično pobarvane. Koreograf Metod Jeras je imel tako na razpolago sicer šibko zgrajen scenarij, vendar z zanimivo in za plesno oblikovanje zelo mikavno osnovno idejo, izvrstno baletno glasbo in odlično interpretinjo naslovne vloge. Temu je dodal svoj ustvarjalni ogenj z živo intuicijo in dovolj bogato invencijo, ožaril s tem vse sodelujoče in nastal je balet, ki smo ga lahko resnično veseli. Metod Jeras je predvsem intuitiven koreograf. Iz njega kar vrejo ideje, domisleki, kombinacije, ki jih zna s svojo neposrednostjo preliti v celoten ansambel in s tem tega pritegniti in živo zainteresirati. Pod njegovim vodstvom je ansambel živ, plesoč, skratka polno sodelujoč. Če bi Jeras temu svojemu daru dodal še nekoliko več poglobljene studioznosti, potem bi njegova dela docela umetniško zaživela. In prav pomanjkanje te studioznosti je morda edina šibkost Nine. Začetek sam je studiozen, zato je tudi prva scena kompleksno najboljša, najbolj dodelana. Tu je vzdušje zavoda za duševno bolne resnično pogojeno. Vsi sodelujoči so polno angažirani in sleherni je ustvaril plastični lik. Tako nam bo ostal Jaka Hafner kot suhljati pritlikavček še dolgo v spominu in nič manj Janez Meglič kot bolnik s plešo, ki nas je s svojo impresivnostjo in intenziteto presenetil, kakor tudi Magda Vrhovčeva v vlogi mlade bolnice in Zvone Penko kot sramežljivi bolnik. Z nastopom Nine pa se vse koreografovo težišče osredotoči nanjo. Tatjana Remškarjeva je v tej svoji vlogi tako sugestivno močna — v njej je združila veliko znanje s svojo izredno muzikalnostjo in neizčrpno izraznostjo ter vso svojo visoko umetniško zrelost prelila v to vlogo, ki jo ima res rada — da ni čudno, da je koreograf vse te plesalkine vrline izkoristil do skrajnosti in gradil celotno delo predvsem na njej. Več ali manj studiozno so naštudirani vsi dueti, predvsem duet Nine in njenega fanta Janez Mejač — v drugi sliki prvega dejanja, ki je nedvomno eden izmed najlepših ljubezenskih duetov v slovenski baletni umetnosti. Sicer je pa tudi Tatjana Remškarjeva sama z vso svojo sugestivnostjo in izrazno nepopustljivostjo potegnila za seboj vse svoje partnerje tako, da so v duetih z njo veliko močnejši kot v svojih solističnih plesih. Tako zaživi Stane Polik v vlogi tujca iz velemesta šele v drugem dejanju, predvsem v duetu, ko jo zavrže in zlasti v zadnjem dejanju kot Ninin privid, tako v duetih z njo, kot z Lepotico, ki jo je Lidija Lipovževa odplesala z vso suvereno zapeljivostjo. Odkritje je Franci Ambrožič tako v vlogi zapeljevanja kot hladnega odklona. Njegov duet z Nino ni samo tehnično dovršen, ampak tudi izrazno impresiven. Radomir Krulanović je okajenega mornarčka odplesal z zanj že znano plesno igrivostjo. Ninini solistični plesi so umetniško prepričljivi zaradi močne osebnosti Tatjane Remškarjeve. Kakor hitro pa bi namesto nje plesala tako umetniško kot življenjsko manj zrela plesalka, pa bi zaradi koreografsko premajhne studiozne kontroliranosti verjetno zbledeli. Prav tako je v vseh ostalih slikah, razen v prvi in zadnji (predvsem so odlični moški prividi) premalo poudarka na ansamblu. Ansambel je premalo izkoriščen, da bi vsaki sliki dal potrebno vzdušje, ki ga sicer bežni ansambelski plesi nakažejo, toda ne zadržijo. Zato prazno sprehajanje po odru, ki naj bi vzdrževalo to vzdušje, nasprotno s svojo neplesnostjo celotno kompozicijo razbija. Morda je temu delno vzrok, kar se prostora tiče ne najbolj posrečena scena Marjana Pliberška, ki že tako majhen oder prostorninsko omejuje. Sicer pa je scena usklajena s koreografsko in režijsko koncepcijo celotnega dela. Kostumi Alenke Bartlove so v glavnem funkcionalni, razen tančice belega žarka, ki je popolnoma odveč in pa kostumi ženskih prividov, ki gibanje osiromašijo in odvračajo od osnovne ideje. Balet »Nina« je kljub nekaterim pomanjkljivostim zrelo umetniško delo in popolnoma razumljivo je, da si je Tatjana Remškarjeva izbrala izmed svojih 36 dosedanjih solističnih vlog prav to za praznovanje 20-letnice svojega umetniškega delovanja. Videla sem jo skoraj v vseh njenih solističnih vlogah in v zadnjih desetih letih načrtno zasledovala njen umetniški vzpon. Ne bi ponovno govorila o njeni visoki umetniški zrelosti in o vseh njenih kvalitetah, ki so se v Nini skorajda vse skoncentrirale. Omenila bi samo še eno: njeno izredno skromnost in tiho predanost plesni umetnosti, ki preveva skozi vse njene stvaritve in ki jo je docela manifestirala na svoji jubilejni predstavi. To je bil njen največji dar publiki in publika ga je razumela in polno sprejela. ŽIVA KRAIGHER

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.