Kdor ne dela, ne greši
Lojze Smasek, Naši razgledi, 6. 6. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Televizijska glosa
Kdor ne dela, ne greši
Trenutna gospodarska, kulturna, politična, vzgojna, turistična in verjetno še kakšna situacija je v nekaterih svojih karakterističnih detajlih kot naročena za pogumno satiro. V njej (situaciji namreč) je kar precej negospodarskih, nekulturnih, nepolitičnih, nevzgojnih, neturističnih in verjetno še kakšnih ne- elementov, ki bi jih bilo težko spraviti v sklad z umnimi in stvarnimi zadevnimi strokovnimi razmišljanji, raziskavami in sklepi, saj je nesmisel nekaterih (žal k naraščanju in upadanju stremečih) današnjih dogodkov tako izrazit in kljub mnogokratnim »konstruktivnim kritikam« (dobrodušno razumevajočemu opozarjanju med prijatelji) še vedno prisoten in ga bo mogoče odstraniti samo z ustreznim orodjem, s »klinom, ki izbija klin«, z norčevanjem, duhovitim, neusmiljenim atakiranjem, tako rekoč s plemenitim nesmislom se spraviti nad moteči nas, družbi in posameznikom škodljivi nesmisel, coklo ali cokle, ki nas zavirajo na naši, odlično projektirani, vendar marsikje pomanjkljivo izvedeni poti.
Potrebujemo satiro. Potrebujemo pa predvsem vzdušje, ki bi to satiro preneslo. Potrebujemo čim bolj razširjeno spoznanje, da je na duhovito, pa čeprav še tako bolečo zbadljivko treba odgovoriti samo z ekvivalentnim »orožjem« (če je odgovor zaradi upravičenosti napada, seveda, sploh možen), ne pa z grožnjami: »Bom že svojemu očku povedal, da te bo pošteno naklestil!« Potrebujemo pa tudi sredstva, ki bi naj to satiro posredovala (poleg prvih poizkusov s satiričnim kabaretom Mestnega gledališča ljubljanskega in nekaterih poglobljenih sestavkov Pavliha slovenskega je pri nas v glavnem vse mrtvo)!
Tovariš Mitja Ribičič pa je pred kratkim dovolj jasno govoril o »širokih možnostih za formiranje borbene, elementarno poštene in zavestne ekipe mladih kadrov v ostri idejni borbi z najrazličnejšimi idejnimi odstopanji«. To velja v prav tolikšni meri tudi za satiro. Velja kot možnost, ki se pa, žal, še ni uresničila. In zakaj ne? Odgovor bo samo sklepanje, izpeljano iz raznih negativnih komentarjev ob nekaterih dosedanjih satiričnih podvigih (recimo ob prezgodaj umrli televizijski Pohorski sapi): imenovali bi ga lahko neupravičeni strah nekaterih, da bi lahko ostri polemični in »neusmiljeni« satirični napadi na napake in ne odlike bistva naše socialistične revolucije omajali njene temelje, neupravičen zato, ker zaradi pravočasno operiranega vnetega slepiča njegov lastnik ne bi imel nobenih sitnosti. Z odlašanjem pa se lahko situacija krepko poslabša. Zato je treba kritizirati in operirati in (v našem kulturnem primeru) »satirizirati«. Če bi se (in ko se bo) kdo pojavil in nas začel učiti, da je tvor na telesu naše socialistične stvarnosti rak, čeprav je res samo tvor, mu bo treba dokazati, da nima pojma o medicini (oziroma filozofiji ali ekonomiki, vse odvisno od prenesenega smisla tega tvora in tega raka), da je nevednež ali panikar oziroma podtikavec oziroma zavesten demoralizator. Toda to mu bo treba dokazati z zakonitostmi medicine, filozofije, ekonomike, ne pa s sklicevanjem na »nezmotljive« avtoritetne sile. Onemogočiti ga bo treba, če ga bo treba, z njegovim lastnim orožjem...
In sedaj k televiziji, verjetno najbolj primernemu mediju, ki se lahko pohvali z resnično množičnim odjemavstvom, pestro skalo najrazličnejših dejavnosti, zbranih in delujočih pod njeno streho, tako da bi moralo biti med njimi navsezadnje tudi nekaj prostora za satiro, in najustreznejšim izraznim dosežkom, ki omogoča najprodornejšo interpretacijo zabavno izzivalnih in duhovito provokatorskih prizorov, tako važnih za učinkovitost satire.
Toda kljub ugotavljanju te primernosti satire nimamo, vsaj slovenske ne, jugoslovansko pa v najboljšem primeru desetkrat na leto, in še to je bolj satira, razredčena z zabavnim večerovstvom. Zakaj je tako? Ko pa sosedi, severni in jugozahodni, češki bratranci in poljske sestrične in vzhodnonemški televizijski znanci junaško jurišajo na vse svoje politične, kulturne, gospodarske napake... Pa ne, da bi bili prepričani o tem, da jih mi nimamo in da zato ne potrebujemo satire. Toda tudi če je tako, potrebujemo satiro že zaradi tistega, ki neupravičeno meni, da je ne potrebujemo.
Saj poznate tisto »lepo« resnico: »Kdor dela, greši; kdor ne dela, ne greši«. Upam, da pri nas le delamo.
O tem delu bi se naj razvnemala naša televizijska satira. Najprej pa bi se naj rodila. Pred tem bi jo pa še naj spočelo pomanjkanje strahu pred »nekonstruktivnostjo« in prepričanje, da je edina vrednota vseh naših prizadevanj človek in ne sistem, da je sistem samo sredstvo, človek pa cilj. Oba seveda delujoča v pravih, zrelih, pred seboj in pozitivnimi silnicami naše socialistične družbe odgovornih humoristih, satirikih in uresničevavcih njihovih idej.
Ja, ja. Vedno ta »bi« in včasih tudi že »če«. Kje je pa pot do nujno potrebnega »je«? V istočasni »razorožitvi« povedi nepotrebni »avtocenzuri« ustvarjavcev in še bolj posredovavcev, v odpovedi nepotrebnemu strahu, ki vidi s satiro in kritiko ogrožene temelje naših socialističnih pridobitev, v odpovedi neodgovornemu, pobalinskemu in neresnemu »streljanju« v hrbet. Vzdušje, ki bi sledilo temu sporazumu, bi bilo naklonjeno satiri in satira spet temu vzdušju, ki bi postalo zanjo »nezanimivo«, spravila bi se nad druge ovire, dokler se ne bi odpovedale svojemu statusu, in satira bi začela s svojo javno »čistko« drugje. »Grenila« bi življenje krivcem, spodbujala prizadete, se borila za zdrave odnose (brez strahu in hinavščine), za katere se na vzporednem tiru bori ali pa bi se vsaj naj boril naš delovni človek v svojih samoupravnih organih.
LOJZE SMASEK
6. JUNIJA 1964, NAŠI RAZGLEDI
215
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Refleksija in publicistika
- People
- Lojze Smasek
- Producers
- Mestno gledališče ljubljansko
- Archival material identifier
- 1964-06-2401-2500_2257