Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Utrjevanje obstoječih gledaliških hiš

Miloš Poljanšek, Delo, 12. 6. 1964

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Utrjevanje obstoječih gledaliških hiš Iz skupščinske razprave Miloša Poljanška Na zadnjem zasedanju prosvetno kulturnega zbora skupščine SRS je bila na dnevnem redu med drugim tudi problematika slovenskih gledališč in gledališke dejavnosti. Republiški sekretar za kulturo in prosveto Miloš Poljanšek je o tem uvodoma razvil nekaj svojih misli, ki jih na kratko povzemamo. Najprej je ugotovil, da je slovenska gledališka dejavnost v povojnih letih kljub nenehnim materialnim in tudi kadrovskim težavam doživela viden razmah. Pred vojno smo imeli na Slovenskem dve poklicni gledališki hiši in nekaj amaterskih skupin, medtem ko sedaj premoremo štiri poklicna gledališča, eno mladinsko in eno lutkovno gledališče, tri eksperimentalne gledališke skupine in pet amaterskih gledališč z vidnejšim in bolj utrjenim programom. Ostalih amaterskih dramskih skupin pa je okoli petsto. Splošna ocena dela slovenskih gledališč je kljub številni problematiki torej pozitivna in izpričuje resna in uspešna prizadevanja gledaliških kolektivov. Nato pa je sekretar Miloš Poljanšek opomnil predvsem na materialne in kadrovske probleme gledaliških skupin, potem ko je kot negativne označil ekstremnosti v delovanju Odra 57. Materialna osnova slovenskih gledališč po njegovih besedah ni razveseljiva. Pomanjkanje sredstev resno ovira hitrejšo rast slovenske kulture in onemogoča praktično uveljavljanje delitve dohodka po delu. Gledališča ostajajo brez potrebne stimulacije za svoje delo, brez sredstev za razvijanje kadrov, za gradnjo ustreznih prostorov in za nakup potrebne sodobne opreme. Gledališki stavbi obeh najstarejših gledališč, to je SNG v Ljubljani in SNG v Mariboru, ne ustrezata več intenzivnemu gledališkemu življenju in postajata resen nacionalno kulturni problem. V prihodnjih sedmih letih sekretariat ne predvideva bistvenega povečanja števila poklicnih gledališč, pač pa je pričakovati z okrepljenimi ansambli več predstav, to se pravi povečan vpliv gledališke kulture na vse naše prebivalstvo, posebno po odročnejših in ekonomsko šibkejših krajih. Za investicijsko vzdrževanje obstoječih gledališč v naslednih sedmih letih predvidevajo dve milijardi dinarjev in 5,6 milijarde dinarjev za funkcionalne izdatke. Administrativno proračunsko financiranje je danes že pravi anahronizem, bistveno spremembo sistema financiranja pa prinaša uveljavljanje pogodbenih odnosov med ustanoviteljem in gledališčem na temelju programa. V prihodnje bo moral ustanovitelj, občina ali več občin skupaj ali republika, omogočiti takšni kulturni inštituciji, kot so poklicna gledališča, normalne delovne pogoje in sredstva za kontinuirano umetniško rast. Izven teritorialnega okvira ustanovitelja pa bo moralo gledališče sklepati posebne dogovore. Kontinuiran umetniški vzpon posameznih gledaliških ansamblov in razvoj vse gledališke kulture na Slovenskem pa bosta seveda odvisna tudi od drugih elementov, od ustvarjalne potence in strokovne izurjenosti gledališčnikov ter od zrelosti in dojemljivosti tistih, ki njihove dosežke spremljajo, konkretneje, od splošne in specializirane gledališke vzgoje. Vse to pri nas še ne zadovoljuje. Pomanjkljiva vzgoja se po besedah Miloša Poljanška tedaj kaže v naslednjih smereh: v skromni vlogi, ki jo odigrava gledališče v življenju mladega človeka; nenačrtni vzgoji gledališke publike in v nezadostnem številu visoko kvalificiranih gledaliških kadrov.

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1964-06-2401-2500_2274
Report a problem to oder@slogi.si.