Gostovanje Poljakov v Ljubljani
Vladimir Bartol, Primorski dnevnik, 3. 11. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Gostovanje Poljakov v Ljubljani
(Pismo iz Ljubljane)
Aleksander Fredro:
Dosmrtna renta
Komedija je bila napisana še v prejšnjem stoletju v stihih in spada v poljsko klasično zakladnico. Ob njej se bomo spomnili na Goldonija, Molièra in celo Ben Johnsona (Volpone). Na žalost so se za nepoznavalca poljskega jezika pri poslušanju stihov porazgubile nedvomno številne duhovitosti in besedne igre. Kljub temu smo pa sledili igri z napetostjo in umetniškim užitkom. Saj nam je naše pomanjkljivo poznavanje poljskega jezika v veliki meri nadomestila razgibana igra in izredno živa in bogata mimika igralcev. Melodični jezik ter nenavadno niansirana modulacija glasov sta prispevali svoje.
Vsebina: Mladi in simpatični lahkoživec Birbancki živi od denarja, za katerega ne ve, od kod mu prihaja. Domišlja si, da mu ga pošilja neznana lepotica. V resnici je ta denar del rente, ki pa jo je odkupil oderuh Latka, ki mu je podtaknil svojega slugo in zaupnika Filipa, da bi pazil na njegovo zdravje, kajti rente ne bi bilo več, če bi Birbancki umrl. Latka pa je tudi zadolžil obubožanega podeželskega plemiča Orgona, ki se zdaj pripelje v mesto, da bi dal Latki v zameno za dolgove svojo hčerko Ružo za ženo. Vsa tri dejanja se odigravajo v predsobi nekega hotela. Latka, ki se po lažnih Filipovih podatkih boji, da bi mu Birbancki prehitro umrl, skuša prodati pravico do rente staremu stiskaču (Trdoglavu), pa se naposled sam ujame v nastavljeno past. Rento mora vrniti pravemu lastniku Birbanckemu, ki se sedaj lahko oženi z lepo Ružo, saj sta soseda s podeželja.
Režija (Jerzy Kreczmar) in scena (Ewa Starowieyska) sta dala predstavi pravšnji tempo in okvir. Bila je harmonična in živo razgibana. Izmed ustvarjalcev, ki smo jih sedaj prvič spoznali, naj omenim le nekatere najvidnejše kreatorje. Oderuh Latka: Tadeusz Lomnicki, kaj vsega ni počel ta mimični čarovnik na odru! že si se bal, da bo prestopil bregove še dopustnega, se je ujel kakor spreten vrvohodec in se zapeljal spet gladko na pravšnji konec. Slišati bi morali njegovo moduliranje glasu: zdaj je govoril prepričujoče, zdaj je piskal, potem pa spet tulil in kdaj si iskal po odru z očmi, od kod prihajajo glasovi, kot da bi imel pred sabo trebušnega govornika. In njemu nasprotni pol, stari stiskač Trdoglav: Tadeusz Fijewski ga je prikazal v dostojanstveno togi drži in v izraziti maski pod povsem plešasto glavo. Komaj da je odprl usta in vendar je pritegnil oči gledalcev kakor magnet.
Podeželskega plemiča Orgona je poustvaril Tadeusz Surowa z izrazito zunanjo, pa tudi psihološko karakterizacijo. Bil je robat podeželan, ki ga kretanje med mestno gospodo malce zbega in zastrašuje. Organovo hčerko Ružo je kot izrazito profilirano podeželsko naivko s šarmom igrala Marta Lipinska.
Birbancki Andrzeja Antkowiaka je bil očarljiv lahkoživec s prikupnimi lastnostmi prisrčnega pivskega pajdaša, kakršen je ženskam všeč. Filipa, prebrisanega in za lastni žep vnetega služabnika, je nazorno in življenjsko pristno podal Mieczyslaw Csechowicz.
Nastopila je še vrsta dobro profiliranih tipov, v katerih so poljski igralci pokazali lepo igralsko in govorno kulturo.
VLADIMIR BARTOL
- Categories
- Gledališče Gostovanja
- People
- Carlo Goldoni Vladimir Bartol Jean-Baptiste Poquelin Molière Ben Jonson Jan Aleksander Fredro
- Note
- Dosmrtna renta; Volpone; Jerzy Kreczmar; Ewa Starowieyska; Tadeusz Lomnicki; Tadeusz Fijewski; Tadeusz Surowa; Marta Lipinska; Andrzeja Antkowiaka; Mieczyslaw Csechowicz
- Archival material identifier
- 1964-11-3001-3100_3051